V zdravorazumskem delu državljanov Slovenije, ki jim je obenem še mar, kaj se dogaja z državo in demokracijo, že dlje časa tli želja po normalizacij družbenega diskurza. Da bi se ljudje različnih misli, pogledov in vizij naše skupne prihodnosti znali medsebojno pogovarjati – argumentirano in spoštljivo – brez žaljenj, zmerjanj, blatenj in demoniziranj drugače mislečih. Ne da bi nujno bili enotni, daleč od tega – soočanje različnih družbenih konceptov vodi do boljših izbir in odločitev. Temveč da se ljudem dostojno predstavijo različni pogledi na razvoj Slovenije in ko se ti odločijo za enega ali drugega, »zavrnjeni« ne zavzamejo stališča, da to pomeni »vesoljni potop« ali kakšnega drugega scenarija konca sveta
Koliko je to mogoče ob določenih akterjih, ne samo v politiki, temveč tudi na drugih vodilnih družbenih funkcijah, sem se spraševal po četrtkovi oddaji Tarča, v kateri sem se kratek čas družil z Goranom Forbicijem, direktorjem nevladnih organizacij Slovenije (CNOVS) in človekom, ki je po Golobovem posegu v strukturo nacionalne radiotelevizije postal predsednik sveta RTV Slovenija.
V zaodrju sicer povsem prijetnemu možakarju so, ko so se nanj obrnile kamere in voditeljica Erika z vprašanjem o prihajajoči desnosredinski vladi, padle plašnice na oči, ob omembi Janeza Janše pa se je pojavila še pena na ustih. O njem in izbrani ministrski ekipi je govoril kot o tolpi koristolovcev, ki so tu zato, da oplenijo državo ter davkoplačevalski denar skanalizirajo v lastne žepe in njihovih domnevnih »sponzorjev« – pogoltnih kapitalistov, ki so jih baje spravili na oblast. Da bi ti na vladi počeli še kaj drugega kot plenili in kradli – recimo poskušali voditi državo po lastnih močeh, viziji in prepričanju, drugačnem od njegovega – te možnosti ni dopustil.
Več kot to, osebno se je spravil na sokomentatorja v oddaji, davčnega strokovnjaka Ivana Simiča. Napadel ga je s predpripravljenimi zapiski o poslovanju njegovega podjetja ter ostalem, kar naj bi kompromitiralo Simiča kot lastnika zdravstvene klinike in s tem avtomatsko profiterja na račun “razgradnje javnega zdravstva”.
Simiču je celo očital poslovanje z izgubo, kar v podtonu pomeni, da od davkov ne prispeva k “občemu dobremu”, recimo k sofinanciranju nevladnih organizacij, torej k milijonom, ki iz proračuna gredo “v žepe nevladnikov,” če uporabljamo besednjak Forbicija iz oddaje.
Forbici vs Simič pic.twitter.com/Rh52GMj3rS
— Spremljamo (@spremljamo_tw) May 31, 2026
Pustimo ob strani dejstvo, da ima Ivan Simič tri podjetja, ki so, kot je zapisal na X-u, v letu 2025 plačala več kot 950.000 davkov in prispevkov v državni proračun. Diskreditacija z očitanjem bilančne izgube sogovorniku, delujočem na prostem trgu, kaže na odtujenost od realnosti tistih, ki so vajeni, da davkoplačevalski denar v njihove organizacije priteka sam po sebi, ne glede na realen učinek in objektivno merljiv družben doprinos.
Podobno stališče Forbicijevemu je v prispevku zavzel sociolog dr. Srečo Dragoš, ki je koalicijsko pogodbo označil za “uvod v katastrofo” in trdil, da je pisana za “interese vplivnih skupin iz ozadja,” ki imajo po njegovem “največ moči”. Posebej je izpostavil delodajalske in zdravniške organizacije, ki naj bi profitirale na račun revnih. Podoben katastrofični besednjak slišimo od sindikalistov kot so Branimir Štrukelj, novinarjev TV Slovenija kot je Špela Kožar ter nenazadnje levih politikov z Robertom Golobom in Luko Mescem na čelu. Da Jaša Jenulla in Nike Kovač sploh ne omenjamo.
In kot se je v oddaji vprašal že Ivan Simič, se po njej tudi meni zastavlja vprašanje, ali se z ljudmi, ki v vseh, ki svet razumejo nekoliko drugače oziroma imajo drugačno vizijo Slovenije, vidijo same koristolovce in pohlepneže, sploh da normalno pogovarjati.
Ironija je, da takšen pristop, ko gre za diskurz o »nekoristnosti nevladnih organizacij«, kdaj upravičeno očitajo najbolj zagrizenim desničarjem, ki bi ukinili javna sredstva za vse po vrsti, kar jim »smrdi« po družbenem aktivizmu. Sami pa isti pristop na potenco uporabljajo, ko gre za podjetništvo in drugo zasebno družbeno pobudo na področju javnega.
Enakopravne izbire, ki med seboj tekmujejo, so srž demokracije
Če si v tej državi želimo normalnega, predvsem pa produktivnega družbenega diskurza, se moramo v javni razpravi izogniti tovrstnih izključevalnih, diskreditacijskih in disfunkcionalnih pristopov ter iz nje umakniti ljudi, ki se jih poslužujejo – ne glede na politično in ideološko stran.
Jasno, nismo več v komunizmu in različna družbena mnenja, ideje in koncepti, ki tekmujejo na prostem trgu, niso zgolj dovoljena, temveč bi morala biti celo zaželena. V politiki to pomeni naslednje – en koncept je zmagal pred štirimi leti in volivce razočaral do te mere, da je večina letos izvolila nosilce drugačnega koncepta razvoja države. Oba sta legitimna, kolikor sta tudi dobra in uspešna za Slovenijo pa pokažejo čas in rezultati.
Oblasti torej ne prevzemajo pohlepneži in kriminalci, ki so prišli zgolj plenit in ropat, kot nas prepričujejo razni levi ekstremisti, temveč ljudje z drugačno vizijo, konceptom, idejo in perspektivo. Naj dobijo svojo priložnost, brez da jih na vsakem koraku spodbijajo, zmerjajo, diskreditirajo, kriminalizirajo. Po rezultatih jih bomo sodili tisti, ki smo del javnega diskurza in še pomembneje, po njih jih bodo sodili volivci na naslednjem ljudskem glasovanju.
In prav v tem je čar demokracije. V enakopravni izbiri med več možnostmi, s čimer se nekateri tudi po treh desetletjih od propada režima, ki je dopuščal le eno, ne morejo sprijazniti.
Komentirajo lahko naročniki