Humanitarne organizacije v Sloveniji so vsakodnevno priča najhujši materialni stiski – ljudem, ki mesec preživijo tako, da gledajo na vsak jogurt, žemljico in konzervo hrane. Med pomočjo najbolj ranljivim pa se občasno srečajo tudi prošnjami, ki z resnično stisko nimajo veliko skupnega.
Društvo Humanitarček je pred kratkim opozorilo, da so od decembra 2025 prejeli kar 18 prošenj za sofinanciranje samoplačniških zdravil za hujšanje, kot sta Mounjaro in Ozempic – njihove zavrnitve financiranja the zdravil pa so spremljali očitki, žaljivke in v enem primeru tudi 26 elektronskih sporočil iste prosilke.
Preverili smo, kako podobne situacije doživljajo tudi pri največjih humanitarnih organizacijah pri nas, Karitasu in Rdečem križu, kako se odločajo, komu pomoč pripada in komu ne ter kako v praksi ravnajo v takšnih primerih.
Humanitarček: zdravljenje debelosti ni huda stiska, potrebna nujne humanitarne pomoči, kakršno nudimo
Pred dnevi je društvo Humanitarček na socialnih omrežjih delilo, da so v zadnjih mesecih prejeli več prošenj za sofinanciranje samoplačniških zdravil za hujšanje. Kot so zapisali, so od decembra 2025 do danes prejeli 18 prošenj za sofinanciranje zdravil, kot sta Mounjaro in Ozempic. Le štirje prosilci naj bi njihovo zavrnitev sprejeli brez zapletov, v drugih primerih pa so bili člani društva po njihovih navedbah deležni številnih sporočil, očitkov in žaljivk.
Ena izmed prosilk naj bi jim na to temo poslala kar 26 elektronskih sporočil, zaradi česar so nadaljnjo komunikacijo z njo prekinili.
Kot so poudarili, se v društvu, ki pomaga starejšim, ki živijo v najbolj človeka nevrednih razmerah, ne spuščajo v presojo, kdaj in zakaj zdravniki posameznikom tovrstna zdravila predpišejo, da pa njihovi humanitarni projekti, usmerjeni v starejše na robu preživetja, niso namenjeni kritju takšnih stroškov.
“Naši projekti so namenjeni nujni pomoči, kar zdravila za hujšanje na beli recept niso,” so zapisali. Ob tem so se s prošnjo, naj jih ne napotujejo k njim, obrnili tudi na zdravnike. Več prosilcev je namreč dejalo (in navedbe podprlo s fotografijami), da so jim prav zdravniki svetovali, naj se za pomoč pri plačilu zdravil obrnejo na humanitarne ali dobrodelne organizacije.
V društvu so ob tem izpostavili tudi neprimerne odzive ljudi. Po zavrnitvi pomoči so bili namreč deležni žaljivih sporočil in očitkov. “Srečujemo se z ljudmi, ki morajo mesec preživeti tako, da dobesedno štejejo vrečke juhe in konzerve ter zbirajo kupone za znižano hrano. Po drugi strani pa dobimo takšne prošnje,” so zapisali v Humanitarčku, kjer so že večkrat opozorili na podobne situacije. Pred leti je denimo družina od društva pričakovala čiščenje hiše za prodajo, iz katere so v dom starejših izselili starostnico.
Karitas: večina ljudi resnično potrebuje pomoč, kjer je drugače, je redko iz slabih namenov
Obrnili smo se tudi na največji humanitarni organizaciji pri nas, Karitas in Rdeči križ. Pri Karitasu, kjer so lani več kot 9500 gospodinjstvom pomagali pri plačilu položnic, prek 85.000 ljudi pa k njim prihaja po pomoč s hrano in najnujnejšimi življenjskimi pripomočki, pravijo, da je večina ljudi, ki jim pomagajo, resnično v večji materialni stiski, skoraj vsi pa živijo pod pragom revščine.
Pri plačilih Karitas pomaga le pri najnujnejšem plačevanju elektrike, vode in kurjave. Redko je pomoč namenjena čemu drugemu, hkrati pa je tu pomoč zaradi velikega števil prošenj posebej omejena – navadno je mogoča enkrat letno.
“Večinoma gre v ozadju za duševne motnje, nerealna pričakovanja, neopremljenost z veščinami ravnanja z denarjem …”
“Seveda pa se vedno najde kdo. ki ima tudi velika pričakovanja, ki misli da mu nekaj pripada ne glede na vse itd. Nemalokrat pa pride k nam kdo po materialno pomoč, pa je stiska popolnoma drugačna in se resničnost pokaže šele čez čas. Paket hrane je včasih samo vstopnica, da končno spregovorimo za kaj gre in človeka usmerimo v pravi program, kjer prejme strokovno pomoč bodisi zaradi razmer v družini, odnosih, odvisnosti, duševnega zdravja,” je dejal generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič.
Izpostavil je, da če kdo poskuša prejeti pomoč, do katere ni upravičen, je to redko iz slabih namenov, “večinoma gre v ozadju za duševne motnje, nerealna pričakovanja, neopremljenost z veščinami ravnanja z denarjem, nabiranje tudi nepotrebnih dobrin zaradi občutka varnosti itd.”
Slediti morajo jasnim pravilom, po katerih je nujna prošnja in dokazila
Poudaril je, da imajo za večje stiske in večje pomoči, povezane z boleznimi, invalidnostjo, reševanjem stanovanjskega problema posebna pravila, pred pomočjo pa je potreben podpis pogodbe, ki razjasni vse podrobnosti pomoči.
“Velikokrat pridejo ljudje, ki so padli v dolgove in pričakujejo našo pomoč. Žal jim pri tem ne moremo pomagati finančno, jim pa skušamo pomagati, da stvari začnejo načrtovati, da se dogovorijo z upniki za obročno plačevanje itd.,” pravi Tomažič. Kot je dejal, so pri financiranju izdatkov, povezanih z zdravstvenimi storitvami, pri Karitasu zelo previdni in jih prviloma ne financirajo.
“Eden iz med razlogov je seveda tudi ta da imamo še za prošnje za nujno materialno pomoč premalo sredstev. Lahko pa lajšamo življenje in nastane tudi nekaj prostora, da človek privarčuje za nujne večje stroške,” je dejal.
Opozoril je tudi, da nekateri mislijo, da bodo “stvari rešili kar z emailom, vendar je potrebno srečanje, fizična prošnja in dokazila”. Ker imajo po državi 300 razdelilnih mest, ljudi večinoma zelo dobro poznajo in tudi vedo, v kakšnih razmerah živijo. Sicer pa morajo vsi prejemniki pomoči (tudi v prehrani) vsaj enkrat letno prinesti dokazila za upravičenost do pomoči.
Ko pa nekdo prvoč pride po pomoč v hrani, pa mu te nikoli ne odrečejo. “Seveda pa poskušamo pomagati tudi tam, kjer ljudje presegajo neke cenzuse s prihodki, pa so vendar okoliščine dokazljivo take, da so v hudi stiski. Še posebej smo pozorni na družine, v katerih so otroci,” je dejal Tomažič.
Prostovoljka Rdečega križa: “Srečamo se tudi z očitki, da pomoč prejmejo južnjaki in Ukrajinci, domači ljudje pa ne – a to nikakor ne drži“
Pogovarjali smo se tudi s prostovoljko Rdečega križa, ki deluje na območju Štajerske. Podobno kot Tomažič je poudarila je, da pri dodeljevanju pomoči za vsako novo vlogo zahtevajo dokazila, kot so bančni izpiski, plačilne liste in odločbe centra za socialno delo, pri čemer so pri denarni pomoči še posebej strogi, pri hrani pa je meja upravičenosti nekoliko višja.
Poleg tega sodelujejo s prostovoljci na terenu, ki poznajo dejanske razmere ljudi, in pogosto vedo, kdaj nekdo prikazuje slabo materialno stanje, a v praksi denimo veliko dela na črno in zasluži tudi tako.
Kot pravi, se občasno resnično zgodi, da ljudje mislijo, da jim pomoč avtomatično pripada, ker prejemajo denarno socialno pomoč ali ker jo je dobil sosed, pa se nato izkaže, da situacija ni tako slaba, kot je bila sprva predstavljena. Kljub temu takšnih primerov po njenih besedah ni veliko.
V primeru, da prosilec ne ustreza kriterijem, njegovo vlogo zavrnejo. Ob tem se prostovoljci Rdečega križa občasno srečajo tudi z očitki, da pomoč prejmejo “južnjaki” in Ukrajinci, domači ljudje pa ne – a to nikakor ne drži, poudarja. “Pomagamo vsem, ki se na nas obrnejo in ustrezajo kriterijem,” pravi in dodaja, da so v lokalni skupnosti tudi ljudje, ki bi pomoč potrebovali, pa se zaradi sramu ne obrnejo nanje. V takšnih primerih, ko stiske prepoznajo prostovoljci na terenu, pomoč tudi ponudijo, a je ljudje tudi takrat ne sprejmejo vedno.
“Včasih imam občutek, da nekateri pomoč jemljejo kot nekaj samoumevnega”
Kot opaža, pa je med ljudmi vse manj osnovne kulture in bontona, da bi se ob prejemu pomoči vsaj zahvalili: “So ljudje, ki med obravnavo vloge pogosto vztrajno pošiljajo sporočila z vprašanji, če smo jim pomoč že odobrili in kdaj bomo obravnavali vlogo – ko pa pomoč prejmejo, pa se le redki zahvalijo. Včasih imam občutek, da nekateri pomoč jemljejo kot nekaj samoumevnega.”
Zgodbe treh različnih humanitarnih organizacij razkrivajo podobno sliko: večina ljudi, ki potrka na njihova vrata, je v resnični in pogosto hudi stiski, a se občasno pojavijo tudi primeri, ko ljudje humanitarno pomoč razumejo kot sredstvo za financiranje potreb, ki s preživetjem nimajo zveze. Organizacije se na to odzivajo z doslednim preverjanjem dokazil, sodelovanjem s terenskimi prostovoljci in jasnimi kriteriji upravičenosti.
Ker so sredstva humanitarnih organizacij omejena, njihovo ključno delo ostaja zagotavljanje pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo in zavračanje tistih, ki je ne – le tako namreč ohranjajo zaupanje vseh, ki nesebično zagotavljajo tovrstno pomoč, ki jo darujejo z namenom, da bi dosegla tiste, ki so je resnično potrebni.
Komentirajo lahko naročniki