»Ne glede na to, proti kakšnim možnostim se borimo, moramo vztrajati. Ko nehamo vztrajati, izgubimo svojo človečnost. Ne glede na to, kako nevarna je ta misija, ni niti približno tako nevarna, kot tišina sveta, ki gleda genocid po live streamu.« To je del govora Grete Thumberg, preden se je zlomila v jok.
Lepo izbrane besede, izjemna teatralnost, ki pritegne pozornost. O tem, ali je zaigrana, ali iskrena ne bom špekuliral. Se torej jadrnica, na kateri je bil govor izrečen podaja v Sudan, kjer se trenutno dogaja genocid? Morda v Kongo, Bangladeš, Mjanmar, Nigerijo? Nič od naštetega. Ob seriji novinarjev, ki bodo spremljali vsak njen gib, se Greta odpravlja v Gazo, kot da niso njeni prebivalci doživeli že dovolj hudega.
Greta Thunberg and a handful of other privileged activists are sailing to Gaza on a tiny boat to “deliver aid.”
At best, they’ve got enough supplies for maybe a dozen people. It’s not humanitarian—it’s the most pathetic, performative stunt imaginable.pic.twitter.com/D7fWeIcR9K
— Eyal Yakoby (@EYakoby) June 3, 2025
Kot pravijo, je njihov namen presekati izraelsko obleganje enklave, pripeljati nekaj pomoči in dvigniti mednarodno ozaveščenost o trenutni humanitarni krizi. Do Gaze nameravajo pripluti v sedmih dneh, če jih ne bodo prej ustavili. Kar jih skoraj zagotovo bodo. Po svoje je to zanje tudi dobro, saj se zdi, da skupina aktivistov z mlado Greto na čelu najbrž niti ne razume, kaj jih čaka, če bi na obale Gaze dejansko uspeli pripluti.
Gaza je namreč uničena. To ni prostor za udobja vajene zahodnjaške aktiviste in filmske igralce. In ni kaj reči, za odhod na vojno območje je potreben tudi pogum. Redko kdo ga premore. A pogum, ki ga včasih zamenjamo z brezglavo nespametjo, nikakor ni dovolj.
Ni vsak paket pomoči dejansko pomoč
Gaza po oceni OZN potrebuje za okoli 500 tovornjakov človekoljubne pomoči dnevno. Na jadrnici Madleen je ni niti za cel tovornjak. Kdo bi rekel, zrno na zrno – pogača – in Greta pač pelje eno zrno, a ni vedno tako. Prav v Gazi lahko te dni spremljamo kaos, ki nastane, ko je razdeljevanje človekoljubne pomoči izvedeno nepremišljeno in neprimerno organizirano in povzroči več žrtev, kot pomaga. Je pomislila, kaj se bo zgodilo z zadnjo škatlo Barilla pašte, ki jo bo držala v roki, v vrsti pa bo čakalo še tisoče lačnih ust?
Najbrž ne. Saj nikoli ni bila posebej vajena razmišljati, pač pa predvsem nastopati – kot podnebna aktivistka, ki je rajši kot v šolo odhajala na proteste, na odru podnebne konference, ko je kot nevzgojen razvajen otrok vpila na Donalda Trumpa in je zdaj iz podnebne aktivistke postala borka za Bližnji vzhod.
Sicer skuša na nek način oboje povezati v zapisu na Facebooku »Ta misija je le del globalnega gibanja za socialno in podnebno pravičnost, osvoboditev in dekolonizacijo, ki ga vodijo marginalizirani ljudje. Če hočemo stati na pravi strani zgodovine, je naša dolžnost in čas, da se pridružimo temu gibanju.« Kako je v vseh pogledih priviligirana Greta marginaliziran človek, sicer ne izvemo, je pa jasno, da gre za tipično levičarsko logiko, ki je tudi sicer značilna za evropske Zelene.
Boj zaradi boja samega skozi črno-belo prizmo
Obilica visokoletečih besed, četudi nimajo kaj dosti skupnega z realnostjo. Tako nič ne izvemo, kaj si misli o talcih, ki jih v Gazi tudi po skoraj dveh letih še vedno zadržuje Hamas, niti o drugih žrtvah. Seveda, bo kdo rekel, da so številke različne in da je 7. oktobra umrlo nekaj čez 1.200 ljudi, v ofenzivi na Gazo pa že preko 50.000. A ko se pogovarjamo o konfliktih, je treba sliko pogledati celostno.
Eno ključnih vprašanj v konfliktu je, kaj se bi zgodilo, če bi ena stran odložila orožje. Če bi to bil Izrael, je situacija jasna. Hamas bi izvedel krvavi pokol judov »od reke do morja«, kar vključuje celotni Izrael. Če bi orožje odvrgel Hamas, bi se vojna najbrž končala, otroci v Gazi bi dobili hrano, ne bi več bili uporabljeni kot živi ščit in se nanje ne bi več streljalo.
Seveda je vprašanje, kaj bi sledilo in nikakor ne želim zadeve slikati črno-belo, saj je tudi Izrael zagrešil vojne zločine v Gazi. Tudi trenutna blokada humanitarne pomoči in ustvarjanje lakote z namenom, da se palestinsko ljudstvo upre Hamasu, spada med slednje.
Iz nekega razloga se dobršen del aktivistov na levi čuti poklicane braniti Palestince, pri čemer je samó dejstvo, da je Izrael naprednejši, vztrajnejši in bistveno tehnološko razvitejši razlog, da še obstaja, sicer bi ga arabski sosedje že zdavnaj izbrisali z obličja Zemlje. Kar sicer Izrael počne s svojo močjo, še zdaleč ni vedno hvalevredno, pa vendar, je izraelska vojska med tistimi, ki bolj pazi na kolateralne žrtve in če bi bile vloge obrnjene, že desetletja ne blizu ne daleč ne bi bilo živega juda več. Tudi to je treba priznati, ko obsojamo ravnanje Izraela, pri tem pa kot veliki demokrati pozabljamo, da se Izrael bori proti teroristični organizaciji, ki dejansko mračnjaško, totalitarno, homofobno in kar je še teh izrazov, vlada svojemu ljudstvu in ogroža sosede.
Kaj je upravičena uporaba sile in oblasti je sicer vedno dilema in Izrael jo, včasih načrtno, včasih morda tudi ne, preseže. Imel sem priložnost videti, kako so palestinski Arabci, tudi, ali še posebej kristjani, pogosto obravnavani skoraj kot zaporniki v lastnih mestih in vaseh. A hkrati je Izrael tudi dežela start-upov, demokracije, svobode in razvoja, ki prinaša upanje za svet, sploh na področjih, kjer primanjkuje vode. Svojo državo so namreč zgradili dobesedno v puščavi. Ko so se umaknili iz Gaze leta 2005, je Hamas v svoji “razsvetljenosti” ves razvoj, ki ga je tam izvedel Izrael, uničil, zažgal, porušil.
Poziranje ali dejanska pomoč
Lepo je pozirati in se boriti za pravice lačnega otroka. V svoji aktivistični karieri morda kompleksnosti situacije niti ne razume, ali pa si pred njo zatiska oči. Ne bi bilo prvič. Kot aktivistka za okolje je sprejemala tudi nagrade modne industrije – slednje pa ni nadrla »How dare you« [kako is drzneš], pa čeprav gre za eno najbolj okoljsko spornih, da ne rečem uničujočih industrij na svetu, sploh ko govorimo o hitri modi.
Eno so kompleksni problemi, drugo pa je nastavljanje kameram in ustvarjanje drame. Zato verjetno Madleen ne bo prispela do Gaze, kar bo dvojna usluga Greti. Zaščitena bo pred dejansko nevarnostjo, v katero se podaja, drama, ki jo bo lahko pokazala svetu, pa bo še večja, saj bo »zlobni Izrael« preprečil ubogi aktivistki, da bi rešila uboge otroke v Gazi in svet ozavestila o sicer najbolj poročanem in spremljanem konfliktu.
Je že tako, da ta pač paše v narativ levice in Zelenih, medtem ko trpljenje v Somaliji, Nigeriji, Sudanu, Kongu, Šindžangu na Kitajskem, Tibetu, Mjanmaru, Bangladešu, če naštejem le nekatere konflikte, pač ni tako seksi in fotogenično. Ali pa ga celo potrebujemo, da lahko (na precej neekološki način) izkoriščamo surovine, ki jih v Evropi potrebujemo za naš »zeleni prehod«, pardon, »zeleni biznis«.
Dejanska pomoč najrevnejšim pa se običajno dogaja mimo kamer in znanih aktivistov. Če želite dejansko pomagati, potem je bolj smiselno, da podprete denimo slovenske misijonarje, ki dejansko delujejo v praksi, na terenu, med najrevnejšimi, daleč od kamer in aktivistov.
Komentirajo lahko naročniki