Kaj o napadu na Iran pravijo papež in vatikanska diplomacija ter kako je biti katoličan v islamski republiki

Ameriško‑izraelski napad na Iran ob koncu februarja 2026 je sprožil množičen val mednarodnih odzivov. Posebej odmeven je bil poziv Svetega sedeža k takojšnji ustavitvi spirale nasilja. 

Papež Leon XIV. se je v govoru na prvo postno nedeljo obrnil na vse vpletene -Iran, Združene države Amerike in Izrael – ter opozoril, da »stabilnosti in miru ne gradimo z medsebojnimi grožnjami ali orožjem, ki seje smrt, temveč z razumskim, iskrenim in odgovornim dialogom«. Dejal je, da se svet sooča z nevarnostjo »tragedije ogromnih razsežnosti« in pozval k ponovni vlogi diplomacije ter moralni odgovornosti vseh, da ustavijo spiralo nasilja. Papež je poudaril, da vojna vedno prinaša žrtve in uničenje ter da so narodi lačni sobivanja, utemeljenega na pravičnosti.

Kritika preventivne vojne

Vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin je v intervjuju za Vatican News ostro obsodil koncept preventivne vojne v luči ameriškega in izraelskega napada na Iran. Poudaril je, da se mednarodno pravo erodira ter da je »pravičnost zamenjala sila; moč prava je nadomestilo pravo moči«, kar spodbuja prepričanje, da je mir mogoče doseči šele po uničenju sovražnika.

Pojasnil je, da pristop, v katerem države delujejo po lastnih merilih brez nadnacionalnega pravnega okvira, grozi, da bo cel svet zagorel. Parolin je opozoril, da »če bi državam priznali pravico do preventivne vojne po lastnih merilih, bi se lahko cel svet znašel v plamenih«. Mednarodni pravni red se po njegovih besedah vse bolj krši, ker diplomacija nekaterih držav verjame, da se mir lahko doseže z orožjem. Ob represiji iranskih protestov je pripomnil, da se hrepenenja ljudstva ne rešuje z raketami in bombami, ampak z zagotavljanjem svobode izražanja in pogajanji.

V intervjuju za Crux je kardinal Parolin poudaril, da je »najbolj zaskrbljujoče, da je prava moč nadomestila moč prava« ter da vojna vedno proizvaja žrtve in uničenje. Dodal je, da morata biti mir in varnost plod diplomacije, zlasti v okviru večstranskih institucij, kjer imajo države možnost reševati konflikte na nekrvav in pravičnejši način. Izrazil je tudi dvom, ali kdo verjame, da se lahko rešitev doseže z izstrelitvijo raket in bomb.

Ostali cerkveni odzivi

Napetosti na Bližnjem vzhodu so vznemirile tudi škofe v regiji. Apostolski vikar južne Arabije, škof Paolo Martinelli, je vernike v Združenih arabskih emiratih, Omanu in Jemnu pozval k molitvi ter k poslušnosti navodilom oblasti. Dejal je, da naj skupnosti vsak dan molijo rožni venec za mir, saj je edino orožje kristjanov molitev.

Podobno je apostolski vikar Severne Arabije škof Aldo Berardi poudaril, da verniki kljub strahu ostajajo mirni ter zaupajo v Božje varstvo. Kaldejski nadškof Erbila v Iraku Bashar Warda je opisal, kako so raketni napadi preplavili iraške katoličane; šole in univerze v Erbilu so bile začasno zaprte, verniki pa so se oklenili molitve.

Težke razmere iranskih katoličanov

V Iranu živi le okoli 20.000 katoličanov, od tega večinoma Kaldejcev in Armencev, medtem ko je latinskega obreda približno 2000 vernikov. Nadškofija Teheran–Isfahan ima šest župnij; vodi jo belgijski frančiškan kardinal Dominique Mathieu.

V intervjuju za katoliške medije je poudaril, da katoličani v Iranu delujejo kot kvas v družbi; njihovo poslanstvo je zgled življenja, saj je evangelizacija uradno prepovedana in cerkve nadzirajo nadzorne kamere. Povedal je, da katoličani kljub negotovosti ostajajo potrpežljivi in se trudijo iskati dialog, saj po njegovem mnenju ni mogoče doseči miru z orožjem.

Med 12‑dnevno vojno leta 2025, ko so ameriške in izraelske sile napadle jedrske in vojaške objekte, je Mathieu kljub sirenam ohranil bogoslužje, sprejemal študente in molil, da bi Cerkev ostala »neoborožena in razorožujoča«.

Brez dvoma so razmere za kristjane v Iranu težke. Poleg zgodovinskih armenskih in asirskih skupnosti obstajajo “hišne” cerkve, ki jih sestavljajo spreobrnjenci iz islama; ti so zaradi svojih verskih aktivnosti izpostavljeni nenehnim policijskim racijam in aretacijam. Po podatkih skupine Middle East Concern je bilo leta 2025 zaradi vere aretiranih 254 kristjanov, skoraj dvakrat več kot leto prej. Več kot 57 vernikov je prestajalo kazni zapora, izgnanstva ali prisilnega dela, skupaj pa so bili kristjani obsojeni na 280 let zapornih in drugih kazni, kar priča o zaostrovanju represije.

Skupine za človekove pravice so opozorile, da se po 12‑dnevni vojni kristjani pogosto uporabljajo kot »grešni kozli«; Islamska revolucionarna garda se vedno bolj vključuje v aretacije, širijo se sovražni govori, država pa spremlja celo udeležbo vernikov na teoloških seminarjih v tujini.

Od Islamske revolucije je vse uničeno

Pričevalci v diaspori opozarjajo na hujše trpljenje. Bibi Sakine, iranska katoličanka, ki živi v Angliji, je za OSV News povedala, da so bile v državi nekoč spoštovane vse religije, »a od islamske revolucije je vse uničeno«. Kljub temu odločno nasprotuje bombardiranju svoje domovine in meni, da morajo Iranci sami doseči spremembe. Hossein Amiri, protestantski pastor v Londonu, je dejal, da je zaradi strogih islamskih pravil prišlo do množičnega tajnega spreobračanja v krščanstvo, vendar se boji »strašnih povračilnih ukrepov«, če režim preživi. 

Dodajmo še to, da so v Bahrainu, kjer katoliška skupnost šteje okoli 80 000 vernikov, zaradi vojne cerkve zaradi varnostnih razlogov zaprte, bogoslužja in kateheze pa potekajo po spletu. V Jeruzalemu so šole zaprte in otroci zaradi siren in eksplozij pouk spremljajo na daljavo.