Kdo straši ženske pred desnico?

Oni dan sem se ustavila pred člankom neke ženske revije, ki je imel zelo jasno sporočilo: Ženske, ne volite desnih strank, sicer vam bodo vzele vse pravice, konec bo socialne države, otroci ne bodo več mogli v vrtec, v stiski boste prepuščene same sebi, konec bo demokracije v Sloveniji, iz žepa boste morale plačati kontracepcijo in splav, Slovenija pa bo postala nemirno območje.

O tem, da ženske – polovico volilne populacije nas je – odločamo volitve, ni  dvoma. Nerazumno pa je, da je predvolilna propaganda tako primitivna in v odnosu do žensk tako podčenjujoča kot trenutno je. In da so glavne akterke takšnega strašenja izjemno izobražene – ženske: predsednica ženskega lobija Slovenije, univerzitetna profesorica in ginekologinja.

Vedno se mi prižge rdeča luč, ko me poskuša kdo prepričati s strašenjem, namesto z argumenti. Ob vsej aktualni strašeči predvolilni propagandi še toliko bolj. Gospe v istem prispevku ne postrežejo s premislekom, ne ponudijo tehtne refleksije, kaj je za ženske ali nam na škodo naredila aktualna vlada ali kaj imajo v programih stranke, ki kandidirajo na volitvah. Seveda nobena tudi med vrsticami ne napoveduje nič od zgoraj naštetega.

Vedno se mi prižge rdeča luč, ko me poskuša kdo prepričati s strašenjem, namesto z argumenti.

Področjem, ki so ženskam pomembne, gre slabo

Dejstvo je, da so področja, ki ženske zanimajo nekoliko bolj kot moške: zdravstvo, življenjski stroški in družinski proračun, usklajevanje dela in družine, varnost, otroci in izobraževanje, socialna politika, stanovanjska politika … Poglejmo, kako nam je šlo na teh področjih zadnja štiri leta.

Zdravstvu še nikoli ni šlo tako slabo. Čakalne dobe do najdaljše kadarkoli, zdravnikov imamo premalo, medicinskih sester prav tako. 137.000 ljudi nima zdravnika, od tega je 22.000 otrok brez pediatra, 230.000 žensk je brez izbranega ginekologa, pol milijona brez zobozdravnika. Javni sistem ne deluje, število čistih zasebnikov pa se je prav zaradi nedostopnosti storitev v javnem zdravstvu povečalo za 50 %.

Življenjski stroški so odleteli v nebo. Javna poraba je šla do maksimuma. Kje bomo vzeli ob novih podražitvah, ki jih nova vojna že prinaša, ne ve nihče. Družinski proračun je doživel precej udarcev; od razveljavitve davčnih olajšav predhodne vlade, do novih dajatev, inflacije, številnih podražitev – od javnih storitev (vrtci, domovi starejših, komunala, elektrika …), ki se ob umetnem dvigu minimalne plače ne bodo še ustavili. Nova cenitev vrednosti nepremičnin nas utegne pod novo vlado udariti z novim davkom na nepremičnine, ki so prav tako vsak mesec dražje.

Z najemninami seveda ni nič drugače. Aktualna vlada je imela na mizi predlog o ukinitvi polnega subvencioniranja vrtca za drugega otroka, ukinila je tudi 20 % povišanje otroškega dodatka za otroke, ki ne hodijo v vrtec. Življenjski stroški so v zadnjih štirih letih narasli približno za petino, za družine pa še več. Usklajevanje dela in družine ni nič lažje. Je pa zaradi porasta stroškov še bolj nujno, da v družini delata oba starša.

Pod nobeno vlado še nismo imeli toliko obljub, ki so se potem izkazale za tako hud fiasko, da si sploh nihče ni upal več nič obljubiti. Tolikokrat se je ponovilo, da je vlada nekaj napovedala, prejela številna opozorila, ki jih je zignorirala in ukrep sprejela – pa ga potem naknadno odpravljala ali popravljala. Kaos hitrih ukrepov je močno vplival na stabilnost in konkurenčnost. Podjetniki so cel mandat opozarjali, da tako ne gre in da so vedno nove obremenitve pretirane. Sedaj so nehali opozarjati in državo že zapuščajo. Zaradi nepremišljenih vladnih ukrepov z danes na jutri je ogroženih 60.000 delovnih mest in 16.000 podjetij. To pa se bo neposredno prelilo v milijone manj v javni blagajni in posledično manj denarja za socialno državo. In če ni javnega denarja, je tudi pritisk na krčenje pravic iz javnih sredstev pod kakršnokoli vlado že večji.

Vlada je cel mandat katastrofalno uvajala dolgotrajno oskrbo, ki je postala še en sistem (poleg zdravstva), ki deluje le za nekatere srečneže. V tem primeru za tiste v domovih, ki so bili prevedeni v sistem in plačujejo manj kot prej, za tiste, ki (lahko) imajo družinskega oskrbovalca in za tiste, ki so zadovoljni z denarnim prejemkom. Obljubljene izbire v praksi ni, saj temelj sistema – storitve za dolgotrajno oskrbo na domu – v praksi v veliki meri niso dosegljive. Kadra je premalo, zato ljudje večinoma ne morejo prejeti oskrbe v meri, ki jo potrebujejo in jim pripada. To za mnoge pomeni, da ne morejo ostati doma, ampak so prisiljeni oditi v dom, kjer pa kadra prav tako primanjkuje, zato spet mnogih ne morejo sprejeti. Tako gre za še en sistem (poleg zdravstva), kjer ljudje plačujejo prispevek, nato pa množično stojijo v čakalnih vrstah; najprej za odločbo, nato za storitev, v primeru poslabšanja spet za novo odločbo, dom … nazadnje se morajo pa številni znajti sami.

Na področju varnosti pa dovolj pove, da je večji del mandata velik del države opozarjal na nasilje in težave zaradi ene manjšinske skupnosti. Širše se pa ne bi se čudila, če ne bi naši državni voditelji nekam pobegnili, ko bi čez naše ozemlje letel prvi ruski dron. Ker medtem ko večina sveta vlaga v obrambo, mi še naprej mislimo, da nas bodo branili drugi. In potem smo vedno tisti, ki se nepripravljeni odzivamo na krize, namesto, da bi imeli strategijo, kadre, opremo in vizijo.

Na področju izobraževanja imamo predvsem več države; aktualna vlada je bila boj proti tistim nekaj zasebnim vrtcem in tistim nekaj staršem, ki šolajo na domu. Hrvati uvajajo umetno inteligenco v šole, pri nas o tem še niti razmišljati nismo začeli. Šolski sistem se sesuva sam vase ob preveč snovi, preobsežnih učnih načrtih, administraciji in neprilagojenosti družbenim razmeram in trgu dela. In komaj kdo še pričakuje, da bodo iz njega izšli mladi, ki bodo znali kritično misliti, bodo ustvarjalni in bodo tudi kaj znali v praksi.

Skratka; vsaka modra ženska ve, da je dolgotrajno bivanje z moškim (ali pa žensko), ki pravi, da bo nekaj uredil, naredil, spremenil, pa se tega ne drži, škodljivo tudi zanjo. Nobena ne bi zavestno izbrala takega prijatelja, šefa, sodelavca. Tudi če bi ji, preden bi ga pustila, grozil, da bo brez njega še slabše kot z njim. Bolje dati »šanso« drugemu kot še naprej trpeti v nezdravem in nevzdržnem odnosu.

Vsaka modra ženska ve, da je dolgotrajno bivanje z moškim (ali pa žensko), ki pravi, da bo nekaj uredil, naredil, spremenil, pa se tega ne drži, škodljivo tudi zanjo.

Ali kot pojejo naši znani rokerji:
»Vse lepo po svežem diši,
Tukaj nekaj blazn smrdi /…/
In ta nasmeh osladen,
ki men prodal bi vse.
Morda sem res naiven,
a nor sigurno ne.«