Kdo je zmagal v vojni med Iranom in ZDA? Analitiki ponujajo streznjujoč odgovor

Je Iran v vojni premagal ZDA? V javnosti se vrstijo takšna in drugačna ugibanja o zmagovalcu in poražencu. Kljub temu, da so mnenja izražena zelo vehementno, nimajo kaj dosti skupnega z resničnim dogajanjem. So le analogija športnega navijaštva, razlikovanja med “našimi” in “vašimi”, kjer na koncu vedno nekdo zmaga in drugi izgubi.

Politika, posebno mednarodna, ni absolutna, pač pa gre za zasledovanje interesov, ki praviloma vodijo v konsenz. “Zmaga” je relativna in je predmet subjektivnih razlag. Poglejmo, kaj menijo mednarodni analitiki.

Kot posledica spopada se bodo strateška razmerja zagotovo spremenila. Kdo se v tem trenutku lahko veseli, kdo žalosti, in kaj pričakovane spremembe pomenijo za svet?

Nekateri analitiki so nad napovedani konec spopadov in sprejetje Memoranduma o razumevanju pozdravljajo, drugi vidijo nedokončano zgodbo, kjer grožnja še ni odstranjena, tretji racionalno svarijo pred prezgodnjim navdušenjem.

Nedoseženi strateški cilji

Eden takih je Murat Yeşiltaş, profesor mednarodne politike na univerzi v Ankari, ki trenutni dogovor vidi kot proceduralni okvir, ki pa ne bo odpravil vzrokov konflikta. Kljub temu, da naj bi vojaška dinamika do nadaljnjega ostala zamrznjena, sam dogovor ne rešuje jedrskega vprašanja in dejstva, da se je režim obdržal na oblasti, čeprav je bil padec slednjega sekundarni cilj napadalnega zavezništva.

“Wahshington je dosegel kinetične cilje. Ni pa dosegel političnih,” meni, in razmišlja v smeri, da bi lahko, čeprav vojaško oslabljeni, a notranje militarizirani Iran z jedrskimi zmogljivostmi v prihodnosti lahko obnašal manj predvidljivo in bolj sovražno, kar bi dodatno destabiliziralo situacijo.

Izhod iz konflikta, za katerega pritiskajo Američani, je zanje nujen, saj vsak dodatni teden statusa quo zmanjšuje možnost pretvorbe vojaškega uspeha v strateški uspeh, kar se bo Republikancem najverjetneje poznalo na bližajočih se vmesnih volitvah.

“Upamo, da se je neumna, nepotrebna vojna približala koncu”

Nasprotno pa drugačen vidik predstavlja upokojeni generalmajor indijske vojske Gagan Deep Bakši: “Trump in Netanjahu sama sta potisnila svet na rob ekonomskega propada. Še en mesec, a bi svet zapadel v depresijo. Zato smo zelo olajšani. Gre za dogovor o dogovarjanju,” opiše dejstvo, da naj bi po odprtju Hormuške ožine potekalo 60 dni pogajanj, večinoma o omejevanju iranskega jedrskega programa ter posledičnem poslovnem sodelovanju.

“Za dobro sveta, upajmo, da bo premirje trajalo. Vendar Iran ni podpisal, da se bo pogajal,” pojasnjuje in izpostavlja nevarnost, da je premirje krhko in se lahko vsak hip poruši. Meni, da je premirje v interesu tako Irana kot Izraela, pa tudi ZDA in zalivskih držav, ter tudi, da je bila vojna nepotrebna: “Trump je povzročil veliko katastrofo.”

Nadaljuje z dvomom v resnično strateško partnerstvo med ZDA in Indijo, ki slednjo poskušajo dvigniti kot partnersko protiutež Kitajski. Indija ob tem sodeluje z Iranom, kar jo postavlja v neugoden položaj.

Lahko dobimo še hujšo radikalizacijo

Jacob Nagel, nekdanji Netanjahujev svetovalec za nacionalno varnost je prav tako kritičen do Donalda Trumpa. A to je vse, kar ima skupnega z mnenjem generala Bakšija. Nagel meni, da bi bil, če Iran ne opusti jedrskega programa, Trumpov sporazum še slabši od Obamovega dogovora iz leta 2015.

Nagel torej dvomi, da bo sporazum prinesel učinkovito končanje groženj in podpore terorizmu, s strateške pozicije, ki jo ima trenutno Iran, bi se slednje lahko še okrepilo.

Tudi Američani v dvomih

Kdo bo torej zmagal?

Enako ugotavlja tudi Bartłomiej Kot, analitik in direktor varšavskega Aspen Institute, ki meni, da je “dogovor o prekinitvi ognja rezultat spoznanja obeh strani konflikta, kje so meje njune eskalacije v tej vojni.” Torej, kako daleč je kdo pripravljen iti.

Eskalacija v smislu kopenske vojne je za Američane manj privlačna z vidika finančnih, vojaških in političnih stroškov, meni, po drugi strani pa si Teheran želi konec spopadov, ker se zaveda ofenzivnega potenciala ZDA. “Asimetrično lahko Iran zadaja učinkovite udarce, ki zvišujejo stroške ameriškega vodenja vojne, vendar se pred ameriškim napadom ne more učinkovito braniti,” poudarja Kot.

Prevladal je obojestranski pragmatizem, vendar poljski analitik omenja ne tako majhno možnost nadaljevanja spopadov v prihodnosti, če bo Iran ohranil nadzor nad plovbo, obenem pa ne bo učinkovitega nadzora balističnega in jedrskega programa.

Uspeh v vojni je po njegovo potrebno meriti glede na dolgoročne učinke, kjer pa bodo Američani v težavah: “To je za ZDA problematično: spodkopavanje zavezniških odnosov, tudi zunaj Evrope, podoba politične nepredvidljivosti, omejevanje virov za vodenje oboroženih operacij, Hormuška ožina v rokah Irana in preživetje režima. To so negativne posledice, ki bodo dolgoročno vplivale na regijo in globalni položaj ZDA,” je povedal za poljski portal Fakt.