V zavetju spopadov se obeta dogovor: ZDA in Iran sta stopila na pot pogajanj; kljub poprejšnjim Trumpovim zagotovilom konflikt ni bil še nikoli tako blizu zaključka. Trumpovi administraciji bo, kot kaže v tem trenutku, uspel izhod iz konflikta, ki uradno “ni vojna”, medtem pa iranski teokratski režim kljub velikanskim izgubam tehničnih sredstev utrjuje položaj. Izrael pa se drži ob strani, kot mu narekujejo interesi.
Situacija je v resnici precej preprosta. Kljub temu, da je izraelsko – ameriška koalicija Iranu zadala ogromne izgube na področju tehnološko naprednejših konvencionalnih sil, kot so na primer mornarica, zračna obramba, raketni in komunikacijski sistemi itd., je islamistični režim po podatkih IAEA in poročanju obveščevalnih služb ohranil sredstva in sposobnost, da bi lahko sestavil jedrsko bombo v enem tednu.
Zakaj se Američanom bolj mudi
Kljub temu, da v tej fazi (še) ne gre za zmožnost izdelave jedrskih raketnih glav, je Teheran postal upoštevanja vreden dejavnik. Z dejstvom, da je sposoben ohranjati blokado Hormuške ožine, je pred Američani pridobil strateško prednost, ki mu je omogočala daljše vztrajanje v statusu quo.
V danem trenutku se Američanom bolj mudi k pogovorom, ključne pa so tri točke:
Naročniška vsebina
Ni popuščanja
To so storili z napadi na določene cilje, na kar je Iran odgovoril s protinapadi. Videti je ironično, da državi mirovna prizadevanja izkazujeta z raketami, a dejansko gre za utrjevanje pogajalskih pozicij. Bomo se pogovarjali, ampak po Janševo “ni popuščanja”. Kot pravijo v Teheranu, bo “njihov meč vedno visel nad Hormuško ožino.”
Za obe strani je prioriteta odprava obojestranske blokade ožine, vzpostavitev plovnega režima ter morebitno razminiranje. To bi pripomoglo k uravnavi svetovnih energetskih trgov ter prineslo korist obema stranema.
Enako velja za odpravo sankcij in sprostitev zamrznjenih iranskih sredstev. Tu dejansko govorimo o poslovnem sodelovanju, s katerim bi lahko obe strani ogromno pridobili. Zahod bi lahko Iran v večji meri vezal nase, kar pomeni strateško prednost, hkrati pa bi si Iran s povezavo na nov razviti trg (poleg Kitajske in deloma Indije itd.) odprl nove možnosti in s tem utrdil svoj položaj regionalne velesile. Tako bodo oboji pred svojim občinstvom lahko zmagovalci.
Korenček in palica pod vprašajem
Iran si kapitala nedvomno želi, vendar iz ZDA prihajajo signali, da bi bilo sodelovanje odvisno od iranskega izpolnjevanja zavez ne le glede odprtja ožine, ampak tudi na področju razgradnje jedrskega programa, inšpekcijskega nadzora in predaje visoko obogatenega urana.
Trump kot poslovnež bi bil za takšno sodelovanje nedvomno odprt, vendar bo moral Teheran pretehtati med pragmatizmom in s fanatizmom prepojenim suverenizmom, poleg tega pa določiti, kaj za režim pragmatizem sploh je: jim bolj koristi jedrsko orožje ali sodelovanje z Zahodom? Ni nujno, da se bo ameriška ponudba korenčka in palice izšla po načrtih.
Situacijo dodatno otežuje zahteva Irana, da dogovor vsebuje premirje s skrajnim šiitskim militantnim gibanjem Hezbolah. A bolj ali manj je jasno, da bo s slednjim Izrael obračunaval, pa če bo premirje v pogodbi ali ne.
Uspeli so vojaško, strateško pa ne
Naročniška vsebina
Koliko je zunanja politika odvisna od notranje?
Zakaj, je stvar drugega razmišljanja. Tokrat le toliko, da bi padec ajatol zaprl pipico Hezbolahu, Fatahu in tudi Hamasu, kar bi korenito vplivalo na izraelsko notranjo politiko. Ta je vedno zanimiva, in bi se znala kmalu spremeniti.
Naročniška vsebina
Politična javnost v Izraelu je polarizirana, velik del vladi očita nedoseganje ciljev kljub stalni vpetosti v vojne. Volilci kličejo po predčasnih volitvah, vendar so vojne razmere Netanjahuju koristile, da do njih ni prišlo. Precej virov navaja, da se zaradi vojnih razmer ne more sprožiti uradna državna preiskava o varnostnih in obveščevalnih napakah, ki so privedle do napadov oktobra 2023. V prihodnosti lahko pričakujemo tudi odpiranje teh vprašanj, ki so za trenutno vlado precej obremenjujoče.
Veter sprememb za Bližnji Vzhod?
Če potegnemo črto, se dogajanje odvija v smeri sprememb. Trenutno se daje vtis, da je mladi ajatola Modžtaba bolj strateško kot versko motiviran, kar odpira prostor za določene dogovore. Bistveno je, da se strani dogovorita o inšpekcijskem nadzoru; Američani so od obstoječih jedrskih dogovorov z Rusijo odstopili ravno zato, da se vzpostavi nadzor nad novo jedrsko arhitekturo, v katerega želijo primarno zajeti Kitajsko, in vsekakor tudi Iran.
Nauk zgodbe je, da je potrebno vpzostaviti ravnovesje in nadzor, kajti multipolarnost je pokazala, da nihče več ni vsemogočen, ter da realnost prinaša vzpon akterjev, ki lahko ključno spremenijo strateško sliko. Na eni strani imamo Ukrajino, na drugi Iran. Le da so Američani pokazali neprimerno več modrosti od Rusov.
Druga plat zgodbe je izraelska notranja politika, ki neizbežno rezultira v zunanji. Obdobje Netanjahuja se bliža koncu, kar prinaša spremembe. Ne vemo še, kakšne; notranja nestabilnost države kot je Izrael je lahko nevarna, a je obrambno varnostni sistem kljub rasti sovražnih dejavnikov najverjetneje dovolj odporen.
En odgovor na “Iran ni padel: Hormuška ožina, jedrski program in Trumpov izhod iz iranskega konflikta”
Ajatolah, ki so ga pred nedavnim Američani ubili na njegovem domu skupaj z vnuki, je za Iran prepovedal atomsko orožje in izrekel celo fatvo na to temo. Ni v skladu s Koranom je rekel. Njegov sin, novi ajatolah lahko fatvo prekliče. Pa je za sedaj ni. V resnici pri tem spopadu Američane prav malo briga obogaten uran ipd. Briga jih nafta oziroma natančneje, hočejo nadzorovati energetske tokove predvsem tiste, ki vodijo na Kitajsko. Ta je njihov edini tekmec na svetu kjer hočejo vladati sami.
Če bi bil Iran kaj pameten , bi imel atomsko orožje. Ne vem, ali tam ne berejo Machiavellija? Potem bi ga pustili pri miru. Kot je to storila S. Koreja. Libija, tudi država bogata s plinom in nafto se ni pravočasno zbrihtala …… zdaj pa ima, razsuta ekonomija v rokah gangsterjev in podobnih struktur.
Komentirajo lahko naročniki