Blaginja, depresija in razpad vrednot: zakaj se izgubljamo v krizi identitete?

»Še nikoli se nam ni godilo tako dobro, a nikoli se nismo počutili tako slabo,« je v svoji knjigi Identiteta zapisal Paul Verhaeghe, belgijski profesor klinične psihiatrije in psihoanalize. Tako kot vsi mi tudi on išče razlago, zakaj imamo dandanes, ko uživamo materialno blaginjo, kakršne ni uživala še nobena generacija pred nami, toliko težav s samim seboj. Verhaeghe pravi, da sodobno družbo določajo predvsem trije negativni dejavniki: neoliberalizem, zaton minimalnega konsenza o skupnih vrednotah ter do anonimnosti razdrobljene duhovne in moralne avtoritete.

Verhaeghe v svoji knjigi postavi tezo, da neoliberalizem v povezavi z razkrojem vrednot in javne avtoritete razdiralno učinkujejo na naše počutje. Zunanji izraz slabega počutja pa je po njegovem mnenju porast duševnih motenj. Če naj bi pred sto leti ljudje težko prenašali jarem avtoritete, kar je v njih povzročalo frustracije, psihonevroze, histerijo in obsesivno kompulzivne motnje, je danes tega manj, pravi Verhaeghe, vendar nas sedaj, v dobi materialne blaginje, ko ni več nobene avtoritete, preplavljajo depresije, tesnoba, otroke pa avtizem, ADHD, razvojna nevrološka motnja pozornosti, hiperaktivnosti oz. impulzivnosti. Duševne motnje so že postale resen družbeni problem, ki naj bi bil predvsem posledica družbenih dejavnikov.

Ali imajo te ugotovitve kakršno koli notranjo povezavo z vero in današnjo Božjo besedo? Odgovor bomo nekoliko odložili in najprej pogledali, kako se problematike lotevajo v sekularnem okolju. Nas, katoličane, zaboli, če mnogi neverujoči za naše poglede, utemeljene na evangeliju, ne pokažejo nobenega zanimanja.

V njihovih očeh smo katoličani ljudje, ki smo zastali v preteklosti.

Še bolj nelagodno pa se počutimo, če nas obravnavajo zviška, ker izhajajo iz prepričanja, da je šel razvoj naprej, zato naj bi to, kar o človeku in družbi uči katolištvo, že davno zastaralo, najprej v času protestantizma, najpozneje pa v razsvetljenstvu 18. stoletja. V njihovih očeh smo katoličani ljudje, ki smo zastali v preteklosti. Pomilujejo našo naivnost. Radi rečejo, da nam vero, ki nas tolaži, celo malo zavidajo, a se zanjo vseeno ne menijo, ker v tem, kar nam na videz zavidajo, ne vidijo nič relevantnega.

Čeprav se prepad med vero in sodobno sekularno kulturo še naprej poglablja, o čemer je že pred več kot petdesetimi leti govoril papež Pavel VI., pa verni in neverni vsakdanjo realnost občutimo zelo podobno, zato govorimo o istem temeljnem problemu, namreč o krizi identitete; seveda vsak s svojega zornega kota.

Paul Verhaeghe ni naključno svoji knjigi dal naslov Identiteta, kajti vsak človek vse svoje življenje izrisuje svojo identiteto, temeljno podobo o sebi, pa naj se tega zaveda ali ne, ker hoče vedeti in razumeti, kaj ga določa kot osebo. Nihče noče biti izgubljen vagabund, zguba, da bi bil zdaj eno zdaj drugo. Vsak želi biti nekdo, nekaj vreden naprej v svojih očeh, potem pa tudi v očeh drugih.

Bog, ki nas je v Kristusu vzljubil, čeprav smo bili grešniki, je tisto, kar nam daje identiteto.

Toda kako naj pridemo do sebe, do svoje identitete, do tega, da bomo rekli: sem to in to, vedno in povsod, pa naj se zgodi karkoli? Kako naj vemo, kaj opredeljuje naše notranje bistvo in nam daje trdnost, da nas težave ne bi zamajale, da se ne bi obračali po vetru in s tem izgubili svojega pristnega obraza. Kajti če se to zgodi, smo lahek plen drugih, nenehno se prilagajamo pričakovanjem močnejših in agresivnejših, ki nas želijo ukrojiti po svoji meri in nas umestiti v svoje interesno območje.

Na vsa ta vprašanja povezana z identiteto, nam današnja Božja beseda odgovarja zelo drugače kot belgijski psihoanalitik Verhaeghe. On namreč trdi, da človekova lastna identitete ne obstaja. Človek je individuum, nekakšna prazna posoda; kaj bo v njej, ali dobro ali slabo, pa naj bi bilo v največji meri odvisno od okolja.

»Če so mnogi ljudje danes zmedeni in ne vedo, kaj je prav in kaj ni, nam to nekaj pove o svetu, v katerem živimo,« meni Verhaeghe. Rodimo se brez identitete, do nje šele pridemo v interakciji, ki se odvija med nami na eni strani ter okoljem in kulturo na drugi. Kriterij za interakcijo, merilo za to, kaj kdo v neki kulturi upošteva in česa ne, pa je, tako Verhaeghe, odvisno od etike, ta pa naj bi temeljila na ideologiji, ki je v vsakem zgodovinskem obdobju drugačna.

Na problem identitete Verhaeghe dejansko nima kakega tehtnega odgovora.

Ali je temu res tako, ali nam ta ugotovitev res pomaga razumeti sebe? Na tej točki naj nam spregovori sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Pavel ne pozna nobene ideologije iz katere bi izpeljal etiko, ker ne izhaja iz interakcije med družbo in posameznikom. Te interakcije Pavel ne zanika, vendar se ji ne posveča, ker je zanj nekaj drugotnega. Njegovo izhodišče je Božja ljubezen. Ta nas določa.

Bog, ki nas je v Kristusu vzljubil, čeprav smo bili grešniki, je tisto, kar nam daje identiteto. Res je, da smo zaradi padle narave notranje razklani, zaradi česar smo pogosto zmedeni in v nasprotju s tem, kar bi radi bili, toda ta razklanost, ki se lahko kaže tudi v duševnih motnjah, za nas ni usodna, kajti sprava med nami in Bogom nam je že zagotovljena s Kristusovim trpljenjem in vstajenjem. Ta sprava med Bogom in nami ni nekaj, kar bi si morali zaslužiti, marveč nam je vsak hip dostopna, dosegljiva pri vsaki molitvi, sv. maši, zato vsaka molitev in sv. maša zdravita tako duhovni kot psihični del naše duše.

Svetosti si ne zaslužimo, svetost sprejmemo od Njega, ki je svetost sama.

Etični in filozofski zasnutki, ki se porajajo mimo Kristusa, pa se skozi zgodovino spreminjajo. Antiko naj bi po Verhaegheju idejno organizirala Aristotelova Nikomahova etika. V nji Aristotel zagovarja etiko vrlin in razpravlja o najvišjem dobrem, srečnem življenju, pravičnosti, užitkih in prijateljstvu. Smoter etike je po Aristotelu uveljaviti najvišje dobro, h kateremu teži tako človek kot posameznik, kot tudi družba. Najvišje dobro pa je srečnost, ki pa ni v uživaštvu, marveč v življenju, ki je usklajeno z vrlino in krepostjo.

V nadaljevanju si Verhaeghe dovoli klasično izkrivljeno poenostavitev krščanstva, ki naj bi učilo, da je človek po naravi slab, zato se mora podrediti božji avtoriteti. Posvetno življenje naj bi imelo vrednost le v luči večnega življenja. Vse naj bi bilo vnaprej določeno po zamisli Boga. Človek, ki bi želel ravnati svobodno, bi zagrešil napuh in s tem smrtni greh. Proti takšnemu katolištvu, naj bi se po mnenju Verhaegheja, postavil protestantizem, toda z nastopom znanosti naj bi vsaka religija postala irelevantna.

Verhaeghe sv. Pavla ni razumel, zato je s krščanstvom, ki mu je v maniri mnogih drugih sodobnih intelektualcev vzel vsako vrednost, lahkotno pometel in se napotil k novim opredelitvam identitete. Preigral je mislece, ki so se spraševali, ali je za človeka odločilna narava, torej to, kar je zapisano v genih, ali pa sta bolj pomembna vzgoja in okolje.

Prva Mojzesova knjiga nam danes ne govori o kakem modernističnem sanjavem optimizmu, marveč nam zagotavlja, da Bog skrbi za nas kot za svojo najdragocenejšo lastnino.

Zanimalo ga je tudi razmerje med samospoznanjem in samonadzorom. Preizpraševal je identiteto v razmerah sedanje neoliberalne meritokracije, katere cilj je socialni darvinizem, ko imajo eni vsega preveč, drugi pa komaj živijo in težko pridejo do osnovnih pravic. Verhaeghe je prišel do sklepa, da materialni odgovori sedanje potrošniške družbe za velika življenjska vprašanja niso zadostni. A vseeno upa, da bo skupnost kot celota vendarle našla odgovore na poglavitna eksistencialna vprašanja.

Na problem identitete Verhaeghe dejansko nima kakega tehtnega odgovora, a ostaja tipičen moderni optimist, ki se predaja neki čudni slepi veri, da bo vse še dobro, ker mora izid vendarle biti dober.

Prva Mojzesova knjiga nam danes ne govori o kakem modernističnem sanjavem optimizmu, marveč nam zagotavlja, da Bog skrbi za nas kot za svojo najdragocenejšo lastnino. Zanj smo kraljestvo duhovnikov, kar pomeni, da smo mu blizu, čeprav si tega ne zaslužimo.

Vedno smemo prihajati k njemu s svojimi prošnjami, pa naj bomo kjer koli na družbeni lestvici, visoko ali nizko, ali kakršni koli, pobožni ali grešni. Smo namreč svet narod, a ne zato, ker bi bili brez greha, ampak ker nam on naklanja svetost kljub našim nepopolnostim. Svetosti si ne zaslužimo, svetost sprejmemo od Njega, ki je svetost sama. To je naše upanje in rešitev, to je naša identiteta.