Šeško, Modrić, Neymar, Messi, Saka … Če vsi molijo za zmago, komu Bog prisluhne?

Svetovno prvenstvo tudi nogometaši dojemajo različno. Nekateri verjamejo v statistiko, drugi v formo, tretji v sistem igre, četrti v selektorjevo srečno kravato. Kamera pa vsake toliko ujame nogometaša, ki se pred vstopom na igrišče pokriža. Ali napadalca, ki po golu pogleda v nebo. Ali sodnika, ki pred prvo tekmo prvenstva za hip naredi znamenje križa, kot bi tudi on vedel, da bo na igrišču kmalu potreboval več kot samo VAR.

Pri tem se mi vedno postavi hudomušno vprašanje: če molijo eni in drugi, koga podpira Bog?

Bog seveda ni član navijaške skupine. Ne sedi v VIP-loži z navijaškim šalom ene reprezentance. Ne izbira zmagovalca po tem, kdo se je bolj pobožno pokrižal, kdo ima lepšo tetovažo angela ali kdo je pred tekmo zmolil daljšo molitev. Če bi bila, bi svetovna prvenstva osvajali najbolj pobožni, ne pa najboljši, najbolj pripravljeni in včasih tudi najbolj srečni. Vera ne obljublja zmage nad Anglijo, Brazilijo ali Francijo. Lahko pa športniku da mir, ko izgubi. Lahko mu da ponižnost, ko zmaga. Lahko mu pomaga, da ne zamenja aplavza za smisel življenja.

Hrvaški reprezentant Kristijan Jakić je pred dnevi v ameriški Alexandrii, kjer se Hrvaška pripravlja na svetovno prvenstvo, povedal nekaj, kar v današnjem športnem jeziku zveni skoraj nenavadno neposredno: »Vera mi v življenju pomeni vse od rojstva dalje. Smo država, v kateri smo katoličani, in vera je pot našega življenja. Celotna reprezentanca živi to vero in ta nam daje moč na velikih tekmovanjih.«

Dalićeva reprezentanca je že leta prepoznavna po tem, da vere ne skriva v zasebni predal. Med pripravami na prvenstvo so se hrvaški reprezentanti skupaj s selektorjem Zlatkom Dalićem udeležili tudi maše v Ičićih, kjer so se župljani po maši z njimi fotografirali in jih prosili za avtograme. V svetu, kjer je nogomet pogosto religija zase, so Vatreni pokazali, da zanje obstaja še nekaj večjega od nogometa.

A ta zgodba ni samo hrvaška.

Vernik Šeško

Tudi slovenski nogomet ima svojega velikega napadalca, ki vere ne skriva. Benjamin Šeško je v predstavitvi svojih tetovaž razložil, da ne gre samo za okras na koži, ampak za zgodbe, vrednote in prepričanja. Med motivi je tudi »God’s plan«, Šeško pa je jasno povedal, da verjame v Boga in da ga ta vera spremlja skozi življenje.

Zanimivo je, da se pri njem vera ne pojavi v obliki velikih besed, ampak v obliki osebnega zemljevida na tatujih: družina, boj, rast, ambicija, Bog.

Podobno lahko najdemo tudi drugod. Ameriška reprezentanca ima danes igralce, ki se ne sramujejo skupnih molitev in pogovorov o Svetem pismu. Christian Pulisic, Weston McKennie in drugi so del generacije, ki vero razume kot nekaj, kar jo prizemlji v svetu velikih pričakovanj. Pri Angležih so Bukayo Saka, Eberechi Eze in Marc Guéhi del skupine igralcev, ki so jo mediji že poimenovali kar »Bible brothers«. V Južni Ameriki so verski simboli že dolgo del nogometne ikonografije: od križev, tetovaž Device Marije in Jezusa do pogledov v nebo po zadetkih. Brazilski velezvezdnik Neymar je javno Bogu izkazal zahvalo in hvaležnost, da mu je dal še enkrat doživeti svetovno prvenstvo. Ta bog ni bil selektor Ancelotti, čeprav je nedvomno hvaležen tudi njemu. 

Zelo ekspliciten glede svoje vere je tudi eden izmed zvezdnikov angleške Premier lige in belgijski reperzentant Jeremy Doku.

“Football for me is just a tool to serve my Lord Jesus Christ”

Football star Jeremy Doku 🗣️ pic.twitter.com/TShPhaVYBv

— ABLAZE FOR GOD🔥 (@AFG_0007) June 8, 2026

Na Boga se zanašajo tudi sodniki

Tudi sodniki niso nujno zunaj te zgodbe. Na uvodni tekmi prvenstva je pravico delil Brazilec Wilton Sampaio. Brazilec, torej človek iz nogometne kulture, v kateri je znamenje križa pred tekmo skoraj tako domače kot rumeni dres. Če se je kdo ob njegovem prihodu na igrišče zazrl v ta majhen gib, je videl nekaj pomenljivega: tudi tisti, ki naj bi bil najbolj hladen, nevtralen in odmaknjen od čustev, stopa na igrišče kot človek. In človek se včasih pokriža zato, ker ve, da ga čaka nekaj večjega od rutine.

Prav o tej tematiki je logično omeniti tudi Marcosa Tavaresa. Legenda Maribora ni bil nikoli samo nogometaš. Bil je kapetan, strelec, voditelj, obraz mesta in človek, ki je svojo vero pogosto povezoval z odgovornostjo do skupnosti.

Prav zato ni presenečenje, da bo Tavares eden od obrazov mariborskega Pohoda za življenje, ki bo 20. junija v Mariboru. V času, ko se svet vrti okoli največjih stadionov, milijonskih pogodb in televizijskih pravic, je lepo videti nogometno ime, ki svojo prepoznavnost uporabi tudi za sporočilo o življenju, družini in najranljivejših.