Z vero, da Bog je, nimamo večjih težav. Povsem nekaj drugega pa je, ali verujemo, da Bog dejansko deluje v svetu in v našem življenju? Prav to, da Bog posega v ta svet, nam danes oznanja prerok Izaija v prvem berilu: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruha, tako bo z mojo besede, ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.« Prvi naš odziv bi lahko bil: Verujem, da Bog deluje v svetu. To sicer težko jasno razložim, vendar verujem, in ta preprosta vera mi zadostuje.
Sveto pismo nas na mnogih mestih spodbuja, naj se na Boga z zaupanjem obračamo. V pismu Hebrejcem beremo: »Bližajmo se z zaupanjem prestolu milosti« (Heb 4,16). »Kajti on, ki je dal obljubo, je vreden zaupanja« (Heb 10,23). Vendar je naše zaupanje v Boga vsak dan na preizkušnji. Ob kaki konkretni prošnji, ki je bila uslišana, lahko takoj dobimo potrditev, da nas Bog ni spregledal; ni pa vedno tako. To kažeta tudi naslednja dva primera.
V neki župniji so animatorji oratorija prosili Boga, naj lepo vreme zdrži vsaj do štirih popoldne, ko bodo z oratorijem zaključili, otroke pa bodo prevzeli starši in jih odpeljali domov. Zgodilo se je tako. Animatorji so se ganjeni zahvaljevali Bogu za uslišanje. Nekaj teh animatorjev pa je nekaj tednov prej spremljalo molitve večje skupine vernikov, ki je molila za ozdravljenje mlade bolne matere. Kljub temu, da je mlada žena umrla, nobeden od teh, ki se je udeleževal molitev, ni izgubil vere.
Kako ohraniti vero, ko ti umre najbližji?
Vse te zelo različne izkušnje, ko se zdi, da nas Bog enkrat uslišuje, drugič pa ne Bog, je treba motriti v širšem kontekstu, o katerem danes govori sv. Pavel v pismu Rimljanom: »Saj vemo, da vse stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). S tem je Pavel hotel reči, da bo naše življenje zaznamovano s trpljenjem do konca časov. In dodal: »Tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi« (Rim 8,23). Dokler bomo živi, bomo torej imeli stiske, križe in težave. In ker je tako, in bo tako tudi ostalo, kar vsi vemo, marsikdo pomisli: zakaj bi potem molil, zakaj bi zaupal Bogu, saj nikoli vnaprej ne vem, ali bo moja molitev uslišana tako, kot si želim, ali pa se bo kljub zaupni molitvi zgodilo nekaj čisto nasprotnega, tudi najhujše, na primer smrt koga od najbližjih. To so zelo resna vprašanja, nemalokrat vzrok, da kdo v veri omahuje ali jo celo izgubi.
Dokler bomo živi, bomo torej imeli stiske, križe in težave. In ker je tako, in bo tako tudi ostalo, marsikdo pomisli: zakaj bi potem molil, zakaj bi zaupal Bogu …
To duhovno zadrego, ki ji z razumom težko pridemo blizu, lahko presežemo na enak način, kot jo je presegel sv. Pavel, ki je tudi sam veliko prestal, nazadnje celo mučeniško smrt, in vendar je njegova vera ostala trdna, zaupna in neomajna. Kristjanom v Rimu je povedal, kako sam veruje. Rekel je: »Mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rim 8,18).
Po Pavlu je torej zaupna molitev še kako smiselna, tudi če se kdaj zdi, da nismo uslišani, kajti prav po molitvi ostaja v nas živo hrepenenje, da se bo nekoč Božja slava razodela nad nami. Vsak dan se nam sicer dogaja marsikaj, dobro in hudo, a ne molimo le zato, da bi se nam nikoli ne pripetilo nič težkega, molimo predvsem zato, da vse, kar pride, vzdržimo, prestanemo in pretrpimo, kajti prav na ta način vzdržujemo hrepenenje in upanje na končno zmago Božjega delovanja v nas in v svetu.
Pavel nadaljuje: »Zdaj sicer zdihujemo,« ker gre toliko stvari povsem drugače kot si želimo, toda bistveno ni to, ali gre vse po naših željah in načrtih; zaupanje se namreč nanaša predvsem na to, »da bomo dosegli odrešenje svojega telesa,« zaključuje sv. Pavel. Dokler pa se to ne zgodi, »pa željno pričakujemo svoje posinovljenje,« še zapiše sv. Pavel. Vztrajanje v pričakovanju posinovljenja, naj bo prilično ali ne, samo po sebi osmišlja naše življenja, s tem pa tudi naše molitve in vztrajanje v dobrem, pri čemer ni pomembno, kako ljudje vrednotijo naše brezpogojno zaupanje v Boga; morda se nam nasmihajo in nas pomilujejo.
Ne molimo le zato, da bi se nam nikoli ne pripetilo nič težkega, molimo predvsem zato, da vse, kar pride, vzdržimo, prestanemo in pretrpimo
Pomen in smisel zaupanja v Boga je Pavel v pismu Rimljanom opisal še na en način: »Nihče izmed nas ne živi sebi in nihče sebi ne umrje. Če namreč živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu; naj torej živimo ali umrjemo, smo Gospodovi. Kajti Kristus, ki je umrl in vstal, gospoduje živim in mrtvim« (Rim 14,7–9).
Nekaterim se to, kar pravi Pavel, upira. Nikakor niso pripravljeni reči: Naj nam gre dobro ali slabo, smo Gospodovi, pač pa veliko laže rečejo nekaj nasprotnega: ne glede na vero, nam gre enkrat dobro, drugič slabo, vera ne na eno ne na drugo nima vpliva. Torej je vseeno, ali verujemo ali ne, smo pobožni ali ne, si nalagamo spolnjevanje Božjih in cerkvenih zapovedi ali ne. Na potek življenja, tako se zdi, nimata vpliva ne vera ne nevera, zato je najbolje biti pragmatičen in se držati načela rimskega pesnika Horacija Flaka(65–6 pr. Kr.): Carpe diem, quam minimum credula posterum, kar pomeni: Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
Rimski pesnik nima prav
Za hip se vrnimo k animatorjem oratorija, ki so molili za lepo vreme, in ga dobili. Prepričan sem, da se vera teh animatorjev ne bi zamajala, četudi bi deževalo že dopoldne, ko je oratorij potekal na prostem. V življenju teh animatorjev, in seveda tudi v življenju mnogih drugih vernikov se uresničuje Jezusova prilika iz današnjega evangelija, ki pravi, da nekaj semena vedno pade tudi na dobro zemljo, zato daje trideseterni, šestdeseterni in stoterni sad.
Nikoli se torej ne zgodi, da bi se beseda, ki je izšla iz Božjih ust, vrnila nazaj brez uspeha. Vedno se najdejo ljudje, ki Bogu omogočijo, da po njih svet vodi k svojemu polnemu smislu in končnemu cilju. Notranji glas, ki je Kristusov glas, nam navkljub drugačnemu zunanjemu videzu govori, da rimski pesnik nima prav. Temeljno vodilo življenja nikoli ne more biti racionalistični pragmatizem, temveč odnos vere in zaupanja.
Na trpljenje v sedanjem času je Jezus vnaprej pripravljal tudi svoje učence. Besede, ki jih je namenil apostolom, lahko pomagajo razumeti navidezno protislovnost življenja tudi nam. Rekel je: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo držali tudi vaše« (Jn 15,20). Naj torej zaupamo Bogu tako tedaj, ko smo uspešni in sprejeti, kot tedaj, ko se naši načrti, vsaj na videz, podirajo. Sodbo o tem, kdaj smo uspešni ali poraženi, sprejeti ali zavrnjeni, prepustimo Bogu. Navidezen poraz je lahko v božjih očeh vreden kot najvišje dobro. Odzivi ljudi, tudi če so še tako iskreni, niso vedno pravi pokazatelj, ali smo delali dobro ali preračunljivo.
Všečki na družbenih omrežjih? Hm …
Ljudje danes svojo uspešnost vse preveč merijo na osnovi javnomnenjskih raziskav in odobravanja, ki jih za svoje izdelke in mnenja dobijo na družbenih omrežjih. To nikakor ni dobro, kajti ljudje nagrajujejo predvsem tiste naše poteze, od katerih imajo korist, tudi če so škodljive in moralno sporne; pri našem ravnanju odobravajo tisto, kar jih zabava, fascinira in jim nudi opravičevanje njihovih slabih dejanj. V Lukovem evangeliju najdemo Jezusovo opozorilo: »Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki« (Lk 6,26). Tisti, ki sledijo samo javnemu mnenju, svoja dejanja prilagajajo ljudem, namesto Bogu.
Iz tega sledi eno temeljnih sporočil, ki nam jih daje Jezus: »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22). Do konca pa naj bi vztrajali, ker se bo potem, kot pravi Pavel, nad nami razodela Božja slava, naše posinovljenje. Te Jezusove besede dopolnimo še s tistimi, ki jih je izrekel v poslovilnem govoru: »Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. In tisti dan me ne boste ničesar spraševali. Na svetu boste imeli stisko, a zaupajte: jaz sem svet premagal« (Jn 16,20–33).
Njegova Beseda se torej ne bo vrnila k Njemu brez uspeha. Naj bomo med tistimi, pri katerih bo Njegova beseda imela uspeh, in med tistimi, pri katerih bo seme dajalo sad: trideseternega, šestdeseternega ali stoternega.
Komentirajo lahko naročniki