Leta 1964 sem se v pokopališki cerkvi Sv. Križa na Žalah, ki je postala župnijska cerkev šele naslednje leto, pripravljal na prejem zakramenta sv. birme. K birmi smo šli v stolnico. Spominjam se velike množice birmancev in botrov, ki so prišli iz različnih župnij naše nadškofije.
Na prejem zakramenta smo v nepregledni gneči čakali zunaj, pred bogoslovnim semeniščem. Skupina za skupino, vsaka je štela kakih petdeset birmancev, je skozi desna zakristijska vrata vstopala v krog pod kupolo. Birmoval je tedaj novi ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, ki je nasledil leto pred tem umrlega nadškofa Antona Volka. Živo se spominjam skrbi, ali sem v tisti množici birmancev res prejel dar Svetega Duha, kajti dogajanje tistega nedeljskega dopoldneva mi je bilo nenavadno tuje in brezosebno.
Na binkoštni dan, petdeset dni po Jezusovem vstajenju, je bila izkušnja apostolov zelo drugačna od moje, kakršno sem doživel na svoj birmanski dan. “Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom,” je zapisal sv. Luka v Apostolskih delih. Navzočnost Svetega Duha v dušah apostolov je takoj dobila tudi zunanji izraz. Apostoli so se zavedali, da je v njihovi zavesti prišlo do preobrata.
Obšla jih je notranja gotovost, da končno razumejo evangelij, obenem pa so začutili nesluteno moč in pogum, da to, kar na novo umevajo, brez strahu oznanjajo. Zapustili so prostor, v katerem so se skrivali, in šli na tempeljsko ploščad. Tam je bila zbrana velika množica meščanov, pa tudi Judov iz diaspore. Vsako leto so namreč Judje iz mnogih delež Bližnjega vzhoda – Egipta, Male Azije, Perzije, Mezopotamije, Arabije – kamor so se razselili, na binkošti prihajali v Jeruzalem, da so se zahvalili za žetev in se spominjali sklenitve Zaveze na Sinaju.
Sveti Duh je, kot nam pove ime, očem nevidna resničnost.
Sveti Duh je, kot nam pove ime, očem nevidna resničnost. Kaj se je torej zgodilo v nas, ko je nad nami pri sveti birmi škof izrekel iste besede, kot jih je Jezus izrekel nad apostoli: “Prejmite Svetega Duha!” Najprej moramo poudariti, da se prejem Svetega Duha ne zgodi na isti način, kot sprejemamo informacije in znanje v svojo zavest in spomin.
Vsebine, ki jih slišimo in jih razumsko dojemamo, vstopijo samo v umski del našega bitja. Sveti Duh pa, kot pravi sv. Luka, napolni vso našo telesno in duševno bit, zato ni odločilno, ali prejem Svetega Duha pri birmi zaznavamo z umom in čustvi. Tega dejansko sploh ne moremo, ker Sveti Duh ni v interakciji z našo psihofizično resničnostjo.
Moj strah na birmanski dan pred dvainšestdesetimi leti, da zaradi gneče, naglice in čustvene odtujenosti Svetega Duha sploh nisem prejel, je bil torej popolnoma odveč. Sveti Duh namreč ni vezan na posamezne dele našega telesa, ali samo na naše duševne zmožnosti. Božji Duh je eden in nedeljiv, zato lahko hkrati napolnjuje mnoge ljudi in njihove mnogotere dejavnosti.
Božji Duh je eden in nedeljiv, zato lahko hkrati napolnjuje mnoge ljudi in njihove mnogotere dejavnosti.
Mogoče nam lahko pomaga prispodoba s temno snovjo, ki jo raziskujejo astrofiziki in zavzema okoli triindvajset procentov vesolja. Izračuni nedvoumno kažejo, da temna snov obstaja, sicer bi se vesolje razletelo, vendar je z ničemer ne moremo zaznati, zato ne vemo, kaj dejansko je. Obstaja, a njena bit ostaja skrivnost.
Zanjo še nismo iznašli detektorja, vprašanje pa je, ali ga sploh bomo, ker je temna snov sposobna neovirano prehajati skozi vidno snov. Še veliko bolj pa je skrivnostna temna energija, ki napolnjuje prek sedemdeset procentov vesolja. Sveti Duh ni podoben ne temni snovi ne temni energiji; obe snovi sta zanj zgolj prispodobi.
To celostno potopljenost v Svetega Duha lepo ponazarja krščevanje s potapljanjem. O tem je govoril tudi sv. Ciril Jeruzalemski (313–386) v 16. katehezi. Tam pravi: “Na vprašanje Samarijanke: ‘Od kod imaš živo vodo?’, je Jezus odgovoril: ‘Vsak, kdor pije vodo iz Jakobovega vodnjaka, bo spet žejen. Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.’ Zakaj je Jezus Svetega Duha imenoval z izrazom ‘voda’? Zato, ker voda vse vzdržuje; voda daje življenje travi in živim bitjem; z neba prihaja voda kot dež; pada na en način in v eni obliki, rodi pa mnogovrstne učinke; drugačen je dež v palmi, spet drugačen v trti in tako v vseh stvareh. Dež se ne menja, ne gre zdaj takšen, drugič drugačen. Prilagaja pa se potrebam prejemnikov ter postaja za vsakega od njih takšen dar, kot ga potrebuje. Na enak način tudi Sveti Duh, ki je eden in nedeljiv, vsakemu deli prav tiste milosti, ki so potrebne za njegovo zemeljsko in večno življenje.”
Sveti Duh se daje vsakomur, ki ga hoče prejeti, v delež kakor edinemu
V isti katehezi sv. Ciril Jeruzalemski opisuje, da je “pristop Svetega Duha krotak in obziren, podoben nevidnemu sladkemu vonju. Vstopa, da nas razbremeni pritiskov in strahov, nas v potrtosti tolaži; z njim razsvetljeni vidimo sebe in svet drugače osvetljen in osmišljen.”
Med tistimi, ki so v prvih stoletjih krščanstva največ pripomogli k utrditvi vere v Božjo naravo Svetega Duha, je bil sv. Bazilij Veliki (330–379). Bazilijev nauk o Svetem Duhu je potrdil tudi prvi carigrajski koncil leta 381. V svoji knjigi o Svetem Duhu je Bazilij zapisal: “Sveti Duh je izvor posvečenja, luč razsvetljenja; vsaki razumski možnosti daje sebe in s tem luč v razsvetljenje za iskanje resnice. Po naravi nam je nedostopen, a nam je dosegljiv po svojem delovanju. Vse napolnjuje z močjo. Svoj moč nam deli po stopnji naše vere. Enovit je po svojem bistvu in mnogoteren po moči. V posameznem je ves navzoč in hkrati ves biva povsod. Razdeljuje se, ne da bi ga bilo zaradi tega manj. Vsem je popolnoma na razpolago, tako kot sončni žarek, čigar dobrota je tistemu, ki ga obseva, kakor edinemu na voljo, pa vendar hkrati razsvetljuje vso zemljo in morje. Sveti Duh se daje vsakomur, ki ga hoče prejeti, v delež kakor edinemu. Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha. Razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost za druge. V njem nastaja naša skupnost z nebesi.”
“Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni”
Posebej zanimiva je Bazilijeva misel, da daje Sveti Duh tistemu, ki vanj zaupno veruje, razumevanje skrivnosti in spoznanje zakritega. Vsakodnevno doživljamo, kako nekateri ljudje nespametno razlagajo stvari, ki jih ne razumejo, in se zapletajo v številne podrobnosti, zaradi česar so v nenehnem sporu s seboj in bližnjimi.
Tisti, ki je napolnjen s Svetim Duhom, vidi širše in globlje. Med množico prvin vidi bistveno, zato raznolikost, ki mnoge bega in utruja, motri v harmoničnem redu. Takšen človek kljub razmetanosti dogodkov in vtisov v Svetem Duhu ohranja notranji mir. Takšni so tudi njegovi odzivi in njegova govorica. Pri tem do vsakdanjih zemeljskih resničnosti ni ravnodušen, kot je morda videti, kajti z očmi Duha vidi, da je vse v Božjih rokah; vse ranjeno in razklano motri v toku odrešenja, in kako stvari, ki jih vrtinčijo sile uničenja, rešuje Božja milost.
Francoski filozof Jean-Louis Chrétien (1952–2019) v svoji knjigi Notranji prostor govori o tem, kako Sveti Duh v nas konstruira notranji prostor, ki ga naseljuje Kristus. Pri tem ima v mislih sv. Pavla, ki pravi: “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni” (Gal 2,20). Chrétien poudarja, da človek v svoji notranjosti ni sam, ampak je v njem nekdo, ki njegove svobode ne ukinja, temveč jo nasprotno šele omogoča. Kristusa, ki je v nas po Svetem Duhu, ne omejujejo zakonitosti časa in prostora, tako da lahko vstopi v osebo, ne da bi kakor koli okrnil njeno dostojanstvo, še dodaja Chrétien.
Takšen človek kljub razmetanosti dogodkov in vtisov v Svetem Duhu ohranja notranji mir.
Človek moderne dobe, ki odklanja Kristusa, je v svojem notranjem prostoru sam. Na voljo so mu le njegove umske in duševne zmožnosti. Na njih želi oblikovati svoj jaz, svojo enkratnost in neponovljivost. Vendar se mu to nikoli ne posreči, kajti svoje istovetnosti nihče ne more zgraditi zgolj na racionalnih temeljih.
Šele takrat, ko sprejmemo resnico, da smo ustvarjeni po Njem in zanj, šele po tem, ko nas, kot apostole, pri krstu pokliče po imenu, smo umeščeni v duhovni proces odrešenja. Zunaj odrešenjske zgodbe dejansko ne obstajamo, ampak lebdimo kot prosto lebdeča monada nad prepadom večnega niča. Božji Duh, ki je vel nad vodami ob stvarjenju sveta, je tisti Duh, v katerem se gibljemo in smo, če seveda to hočemo, sicer nas ni. Psalmist nas je danes spomnil: “Če skriješ svoje obličje, se prestrašimo. Naj Gospodova slava traja na veke.”
Komentirajo lahko naročniki