Z vero imamo včasih težave. Težko jih opišemo, zato si večkrat očitamo, da smo slabi verniki. A naj v tej negativni sodbi o svoji veri ne bomo prehitri. Nihče namreč ne veruje samo premočrtno, kajti v veri ne rastemo linearno, brez zastojev, kot da bi šli po ravni črti samo navzgor, od začetne šibke vere v smeri popolnega zaupanja v Boga. Marveč nihamo.
A ne na istem mestu, temveč spiralno. V veri, če si zanjo iskreno prizadevamo, in se negativnim čustvom ne pustimo prehitro zmesti, vendarle rastemo. Vsak nov zastoj v veri se namreč zgodi na višji ravni, ker smo zaradi mnogih prestanih preizkušenj bolj zreli, ker bolj preudarno presojamo sebe in svet okoli nas. Z leti se vedno bolj bistri naše poslanstvo v svetu, zato opuščamo stvari, za katere nismo poklicani. Naša pričakovanja postajajo vse bolj realna. Ničesar ne izsiljujemo. Ne domišljamo si, da smo nekaj, kar dejansko nismo, zato je vse manj stvari, ki bi nas razočarale. Razmere vse manj idealiziramo, zato pa smo vse bolj stvarni in potrpežljivi.
Če tako gledamo na življenje, nas preboj iz zastoja vere dvigne na višjo raven vere, kot smo bili prej. Kriza vere, ki nas kdaj prizadene, ne pomeni, da smo padli na začetno raven vere, ali da smo vero celo izgubili. Vsak nov korak k večjemu zaupanju v Boga se zgodi bolj zrelo in celovito, čeprav se zdi, da nam je Bog enkrat blizu, in se mu zaupno predajamo, potem pa kot da je prišča temna noč vere, o kateri je govoril sv. Janez od Križa.
Sv. Pavel nam nič ne očita. Še kako se je namreč zavedal lastnega nihanja v veri.
Vendar se takrat, ko se naša duša znajde v temi, v njej ne izgubimo, ker nas, kot uči sv. Janez od Križa, tema čutov, mrak močnih čustev, nekakšna duševna suša ne ohromi, ampak nas nasprotno – na skrivnostni način še globlje zedinja z Bogom. Ta nihanja v veri, čeprav v njej rastemo, so težko obvladljiva. Sv. Pavel je pojasnil, zakaj je temu tako: Potujemo namreč v veri in ne v gledanju (2 Kor 5,7).
Sv. Pavel na eni strani kaže razumevanje za naše težave z vero, ko pravi, da hodimo v veri in ne v gledanju, toda v današnjem drugem berilu pride na dan z Abrahamom, ki ga prikaže enoznačno pozitivno, kot da Abraham v zaupanju v Boga nikoli ni zašel v dvome. Ponovimo, kaj je sv. Pavel rekel o Abrahamu? Najprej, da je upal proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov. Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu. Popolnoma je bil prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti (prim. Rim 4, 18–21).
Sv. Pavel je do potankosti poznal Abrahamovo zgodbo, zato njegove vere ni hotel idealizirati in nam delati slabe vesti, rekoč: Zakaj ste v veri tako omahljivi in polni dvomov. Bodite trdni kot Abraham; pojdite v veri do konca kot on, ki je upal, da se bo uresničilo nekaj, za kar ni bilo prav nobenih izgledov več. Sam je bil že v letih, Sara ravno tako, kako naj potem postane oče mnogih narodov.
Sv. Pavel nam nič ne očita. Še kako se je namreč zavedal lastnega nihanja v veri, in kako zmotni so bili njegovi pogledi na vero. Nič drugače ni bilo z Abrahamom, zato je sv. Pavel kristjanom v Rimu v drugih besedilih predstavil tudi druge epizode Abrahamovih dvomov, tako da je vse, ki jim je oznanjal Kristusa, postopoma seznanil s celotnim lokom Abrahamove vere, od popolnega nezaupanja v Boga, do upanja proti upanju. V današnjem odlomku je opisana samo zadnja, najvišja faza Abrahamovega zorenja v veri; torej vrh spirale, po kateri se je skozi desetletja mukotrpno vzpenjal.
Pred seboj imamo pravo idilo harmonije med Bogom in stvarstvom ter med Bogom in človekom.
Podobno kot je bilo z Abrahamovo in Pavlovo vero, je bilo tudi z vero drugih znanih oseb, o katerih beremo v Svetem pismu. Poglejmo Ps 8, v katerem svetopisemski pesnik občuduje in hvali Božje veličastvo, se mu zahvaljuje za dostojanstvo, ki mu ga naklanja njegova dobrota. V celotnem psalmu ni kančka dvoma ne o Božji dobroti ne o človekovem omahovanju pred Bogom. Pred seboj imamo pravo idilo harmonije med Bogom in stvarstvom ter med Bogom in človekom.
Tako poje psalmist: Gospod, naš Bog,/ kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!/ Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,/ luno in zvezde, ki si jih utrdil;/ Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?/ Naredil si ga malo nižjega od Boga,/ s slavo in častjo si ga ovenčal./ Dal si mu oblast nad deli svojih rok,/ vse si položil pod njegove noge:/ ovce in goveda/ in tudi poljske živali,/ ptice neba in ribe morja,/ vse, kar se giblje po morskih stezah./ Gospod, naš Gospod,/ kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Če je bil pesnik osmega psalma ves pomirjen in poln notranjega veselja, da Bog skrbi zanj in za svet, je že deseti psalm popolno nasprotje. Psalmist trpi in vzklika: Zakaj, Gospod, stojiš v daljavi,/ se skrivaš v času stiske./ Krivičnik se baha s svojo poželjivostjo,/ ropar preklinja in zasramuje Gospoda./ Sedi v zasedi,/ da na skrivnem unije nedolžnega./ Potuhne se in počepne,/ da z vso silo napade reveža./ V svojem srcu pravi: ‘Bog je vse pozabil,/ skril je svoj obraz, ne vidi, za vedno.’
Pesnik tega istega desetega psalma v nekem drugem času, ko pride do globljega spoznanja, spregovori popolnoma drugače: Gospod, ti si uslišal hrepenenje ponižnih,/ krepiš jim srce,/ da daš pravico siroti. Če je sprva zavidal krivičniku in se jezil na Boga, zakaj mu ni naklonjen, v nekem milostnem trenutku svoj položaj vidi drugače, zato se Bogu zahvaljuje, ker je uslišal njegovo hrepenenje.
Sveto pismo nam pokaže mnogo poti, po katerih so se ti, ki sta jih zajela žalost in obup, dvignili, in znova polno zaživeli.
Kolikokrat prosimo Gospoda, naj nam pomaga v čisto konkretni potrebi in stiski, zlasti če je ogroženo naše zdravje, če na delovnem mestu od nas zahtevajo preveč. Muči nas, ko gledamo, kako naš sodelavec v podjetju komaj kaj dela, pa ima celo boljšo oceno in višjo plačo od nas. Koliko mladih začne dvomiti vase, ko se sprašujejo, kaj je z njimi narobe, da ne najdejo osebe, s katero bi ustvarili enost dveh src, ljubečo skupnost kot pravi Sveto pismo, da bo mož zapustil očeta in mater ter se pridružil svoji ženi, da bosta eno telo in duša (prim. 1 Mz 2,24). Pa se to ne zgodi, ali povsem drugače in ob drugem času, kot si to kdo želi.
Vsak od nas doživlja takšne in podobne preizkušnje. Prav o njih govori Psalm 13: Doklej, Gospod, me boš vedno pozabljal?/ Doklej boš skrival svoje obličje pred mano?/ Doklej bom moral nositi bolečino v svojem srcu? Še več bolečine je v duši avtorja Ps 22, ki pravi: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?/Daleč od moje rešitve so besede mojega vpitja./ Moj Bog, kličem podnevi, pa me ne uslišiš,/ ponoči, pa ni pomiritve zame./ Jaz pa sem kakor črv in ne človek./ Vsi, ki me vidijo, se mi posmehujejo,/ kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo.
Vse to nam je znano. Nemara ni nikogar, ki se ne bi mogel poistovetit s psalmistovimi preizkušnjami. Sveto pismo nam pokaže mnogo poti, po katerih so se ti, ki sta jih zajela žalost in obup, dvignili, in znova polno zaživeli. Za konec današnjega razmišljanja se ustavimo pri pravičnem Jobu.
Čeprav je bil Job pravičen, je izgubil vse: otroke, imetje in zdravje.
Čeprav je bil Job pravičen, je izgubil vse: otroke, imetje in zdravje. Ko je v najhujši stiski preklel dan, ko se je rodil, so ga obiskali prijatelji in mu dokazovali, da je gorje, ki ga trpi, kazen za njegove grehe. To je Joba strahotno razžalilo in ujezilo. Zdelo se je, da se iz gorja, ki ga je že skoraj dotolklo, nikoli več ne bo dvignil. Toda Gospod se mu je približal in ga razsvetlil, da je odstopil od jeze in pravdanja z njim. Tedaj je Job rekel: Glej, premajhen sem./ Svojo roko polagam na usta./ Ne bom več govoril./ Nisem razumel reči, ki so bile zame pretežke./Zdaj odstopam in se kesam v prahu in pepelu.
Job je po milosti spoznal, da ga Bog ne kaznuje in ga ne želi ponižati in uničiti. Nasprotno, Job doume, da je Bog njegov zaveznik. Tedaj Job, ožarjen z Božjo ljubeznijo, reče: Verujem da moj Odrešenik živi. Poslednji dan bom vstal iz zemlje: v svojem telesu bom videl Boga, svojega Odrešenika. To upanje živi v mojem srcu: v svojem telesu bom videl Boga, svojega Odrešenika.
Preobrat, ki se je po milosti zgodil v Jobovem srce, je spremenil tudi njegovo življenje; ozdravel je in znova polno zaživel. Tako kot Abraham je tudi Job upal proti upanju. Največji civilizacijski doprinos Svetega pisma, največji dar Svetega pisma človeštvu, je prav vera, da nas rešuje samo popolno zaupanje v Boga, četudi vse okoliščine govorijo drugače. Če to vero izgubimo, se nam vse zaplete; življenje nam začne razpadati. Ko se bo zdelo, da smo izgubili sleherno oporno točko, se spomnimo: Abraham je veroval in upal proti upanju, zato je, kot pravi sv. Pavel, oče vseh, ki verujejo.
Komentirajo lahko naročniki