V Nemčiji se je pred višjim sodiščem znašel zanimiv primer. Osnovni spor je bil pravzaprav precej preprost. Šlo je za najemniški spor glede poslovnega prostora. Tožnik od toženca zahteval najemnino in nadomestilo za uporabo poslovnih prostorov, ki jih je od tožnika najel njegov pokojni oče.
Sodnik je na ustni obravnavi predstavil dejstva in pravo ter predlagal sporazumno rešitev spora. Eden od dveh pravnih zastopnikov tožnika je nato pripomnil, da meni, da sta obrazložitev in predlog sodišča “sentimentalna”. Sodnik je nato pojasnil, da njegovi premisleki temeljijo na “krščanskem pogledu na človeštvo”. Najemodajalec je zato zahteval njegovo izločitev zaradi domnevne pristranskosti.
Višje deželno sodišče v Frankfurtu je nato odločilo, da to ni razlog za izločitev sodnika, ker ni kazalo, da bi sodnik odločal po verskih merilih namesto po pravu. Pravzaprav je reklo, da nemška ustava temelji na krščanskih vrednotah, saj “krščansko razumevanje človeštva predstavlja pomembno intelektualno in zgodovinsko ozadje za Ustavo in je ključno za razumevanje zagotavljanja človekovega dostojanstva in temeljnih pravic.”
Zoper to odločitev ni pritožbe.
V Nemčiji torej ni dvoma. Sodnik lahko in celo mora imeti krščanski pogled na svet, saj nemška ustava temelji na krščanskih vrednotah in je to logično. Slovenska ustava ni bistveno drugačna od nemške, saj obe temeljita na demokraciji, pravni državi, človekovih pravicah, delitvi oblasti in varovanju človekovega dostojanstva. A si je v Sloveniji težko predstavljati, da bi sodnik javno dejal, da ga pri razumevanju človekovega dostojanstva navdihuje tudi krščanski pogled na človeka, ne da bi se takoj sprožil val očitkov o ideološkosti, pristranskosti ali celo neprimernosti za opravljanje funkcije.
V slovenskem prostoru je javno izražena, aktivna vera še vedno pogosto razumljena kot breme, ne kot legitimna osebna drža. Od ljudi na visokih položajih se pričakuje nekakšna navidezna nazorska nevtralnost, ki pa v praksi pogosto pomeni predvsem to, da naj svoje versko prepričanje zamolčijo. Kdor vero živi javno, zlasti če gre za kristjana, hitro tvega oznako, da je ideološki, pristranski ali neprimeren za odločanje o občutljivih družbenih vprašanjih.
Premalo se zavedamo, da danes splošno sprejete vrednote o človekovih pravicah, dostojanstvu vsakega človeka, enakosti pred zakonom, skrbi za šibke in omejitvi samovolje oblasti niso nastale same od sebe. Oblikoval jih je večstoletni krščanski etos, ki je v središče postavil človeka kot osebo z nedotakljivim dostojanstvom.
Komentirajo lahko naročniki