S Tomažem Kavčičem, ki za razliko od mene nasprotuje VAR-u, se v marsičem strinjava. Razlog, da sta najini stališči diametralno nasprotni, je najbrž v tem, da pozitivnim in negativnim platem VAR-a – o katerih sicer soglašava – pripisujeva različno težo. Zdi se mi, da Kavčič pozitivne plati minimalizira, negativne pa potencira. On bi najbrž rekel obratno: da jaz pozitivne plati potenciram, negativne pa minimaliziram.
Dva primera
Kavčič na primer priznava, da je zaradi VAR-a očitnih napak manj. A temu po mojem mnenju ne pripisuje zadostne teže. Že to, da so celo najbolj sporne sodniške odločitve na minulem SP predmet razprave, ne pa nedvoumni kiksi, močno govori v prid VAR-u. Nogomet po njegovem ni postal pravičnejši. Toda ali dejstvo, da smo odpravili največje sodniške napake, ne govori v prid večji pravičnosti? Če ne – kateri kriteriji so pomembnejši?
Po drugi strani pretirano poudarja kaotičnost, ki naj bi jo v igro vnesla tehnicistična uporaba VAR-a. To naj bi zasenčilo vse, kar dela nogomet zanimiv, gledljiv, spontan. Močno ga na primer moti, da se igralci in gledalci ob zadetku ne morejo takoj veseliti: “Igralec zabije, tribuna eksplodira, nato pa vsi obstanejo.” Drži, veselje je treba malo odložiti. S tem nogomet izgublja nekaj spontanosti. Toda nekajsekundno odloženo veselje je po mojem precej manjša škoda kot priznani zadetek, pri katerem je po nekaj sekundah jasno, da ne bi smel veljati.
Upor množic
Preden se lotim dveh najbolj debatiranih sodniških odločitev prvenstva – razveljavljenega gola Egipta in Matanovićevega dotika z glavo – bi opozoril še na nekaj: Kavčič se pri ocenjevanju VAR-a preveč opira na odzive množic. Kot pravi, jeza ni izginila, zaupanje pa ni zraslo. “Trenerji niso prenehali protestirati, navijači se niso nehali prepirati in poraženci niso nehali iskati zarot.”
Tega vidika seveda ne gre povsem zanemariti. Vseeno pa se mi odzivi razgrete javnosti ne zdijo posebno pomembni pri presoji, ali VAR opravlja dobro delo. Nogomet pač vzbuja emocije in iracionalnosti vseh vrst. Če se Hrvati zaradi (ne)dotika z glavo Matanovića razburjajo enako žolčno, kot so se Mehičani leta 2010, ko so jih Argentinci izločili po zadetku iz globokega ofsajda, to še ne pomeni, da sta odločitvi enako sporni.
Če se kolerik enako močno razjezi, kadar mu sosed pomotoma poškropi dvorišče, kot kadar mu namerno razbije avtomobilsko šipo, to ne pomeni, da sta dejanji primerljivi. Kolerik je pač kolerik. In če se vrnem k nogometu: navijači so pač navijači.
Čip v žogi
Hrvaška je proti Portugalski dosegla izenačujoči gol, vendar je čip v žogi zaznal dotik z glavo Igorja Matanovića, zaradi česar je bil dosojen ofsajd.
Kavčič pravi, da je tehnologija morda brezhibno natančna, sprašuje pa se, ali je bila odločitev tudi nogometno pravična in ali je bilo to, kar se je zgodilo, za igro sploh pomembno. “Globoko sem prepričan, da čip tega ne zna in ne bo znal nikoli presoditi. Kamera tudi ne. Tehnologija lahko zazna stik, ne more pa razumeti nogometa. Ne more oceniti namena, ritma tekme, prednosti, nevarnosti ali tega, ali je nek dotik zares ustvaril novo situacijo. To mora še vedno storiti človek.”
Z napisanim imam težavo. Čip v žogi ni namenjen presojanju namena, nevarnosti, ritma tekme ali pravičnosti. Čip zazna stik. Pravilo pa določa, kakšne posledice ima stik za presojo ofsajda.
Čip v žogi ni namenjen presojanju namena, nevarnosti, ritma tekme ali pravičnosti. Čip zazna stik. Pravilo pa določa, kakšne posledice ima stik za presojo ofsajda.
Tehnologiji ni treba razumeti igre. Tudi ura ne razume nogometa, pa kljub temu pravilno meri igralni čas.
Zdi se mi, da gre tu za mešanje dveh stvari: situacij, v katerih je potrebna človeška presoja (npr. prekrški, kartoni), in črno-belih odločitev (linija pri ofsajdu, prečkanje golove črte, dotik žoge). Dotik žoge spada torej v drugo kategorijo. Dotik je ali pa ga ni. Ker pri mejnih stikih človek težko ugotovi, ali je do dotika res prišlo, to stori čip.
Če se komu zdi nesmiselno, da že minimalni dotik vpliva na presojo ofsajda (zaradi česar je bil hrvaški zadetek razveljavljen), je to kritika nogometnih pravil, ne uporabe tehnologije, ki nam pomaga pri mejnih črno-belih situacijah. Enako je pri ofsajd liniji: če se komu zdi, da centimetrski ofsajd ne bi smel šteti za ofsajd, to ne more biti kritika uporabe tehnologije, ki ga je zaznala.
Kavčič se v nadaljevanju sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi Slavko Vinčić pri prekrških in kartonih sodil kot čip v žogi. Kot rečeno: razsojanje o prekrških in kartonih spada v kategorijo situacij, ki niso črno-bele in zato zahtevajo človeka. VAR bi lahko Vinčiću kvečjemu omogočil, da si kakšno situacijo ogleda še enkrat in na tej podlagi sprejme končno odločitev.
VAR torej ne odpravlja človeškega elementa, ampak ga kvečjemu krepi: zaradi ponovnega ogleda situacije je presoja čistejša. (Nekaj drugega pa bi bilo – morda nas takšna razprava čaka v prihodnosti –, če bi umetna inteligenca v realnem času analizirala posnetke in samostojno razsojala tudi o prekrških.)
Razveljavljeni gol Egipta
Sodnik je po posredovanju sobe za VAR razveljavil zadetek Egipta, ker je bil na začetku protinapada, ki se je končal z golom, storjen prekršek nad Lisandrom Martínezom.
Ne strinjam se z oceno, da je VAR v tem primeru deloval mikroskopsko (niti da na splošno deluje kot mikroskop). Prvič, prekršek je bil očiten, in drugič, z njim se je začel protinapad, iz katerega je padel gol. Vmes je minilo 17 sekund, kar se mi ne zdi pretirano. Če imamo VAR, je logično, da ob zadetku opozori glavnega sodnika na spregledani prekršek v akciji, ki je privedla do njega. Drugo vprašanje pa je, ali je protokol zasnovan optimalno.
Po tekmi Argentina–Egipt je bilo tudi precej kritik, da je imela soba za VAR dvojna merila. Ogleda posnetka namreč ni priporočila po tretjem zadetku Argentine, čeprav je pred začetkom protinapada v argentinskem kazenskem prostoru padel Mohamed Salah. Toda situaciji nista primerljivi: Álvarez je najprej zadel žogo, nato pa je prišlo do običajnega stika, kot je pojasnil tudi Pierluigi Collina. Soba za VAR je torej presodila, da ni šlo za situacijo, zaradi katere bi bilo treba glavnemu sodniku ponuditi ogled posnetka.
Robo #2: El “penal” a Mohammed Salah.
Si sabes de fútbol sabes que esto no es falta, el jugador Argentino gana el balón. Además que Salah se tropezó solito con el pie del argentino, no es nada. pic.twitter.com/MibyDqjc7c
— Dyna. (@Dynapunto) July 17, 2026
Za konec
Če sta dotik z glavo Matanovića in razveljavljen gol Egipta najbolj sporni odločitvi tega prvenstva, je že to močan znak, da je VAR koristen pomočnik.
Z boljšimi protokoli in hitrejšimi postopki bo mogoče zmanjšati tudi število prekinitev in drugih kolobocij, ki jih VAR včasih povzroča. O količini tega pa vendarle ni treba pretiravati.
Komentirajo lahko naročniki