Urban, začniva tam, kjer se strinjava.
Carlos Tévez je leta 2010 proti Mehiki zadel iz očitnega prepovedanega položaja. Cristiano Ronaldo je proti Bayernu dosegel zadetka, ki ne bi smela veljati. Luis Suárez je ugriznil Giorgia Chiellinija, sodnik pa tega ni videl. Vse to so veliki spodrsljaji, ki so vplivali na tekme, nepravično izločili reprezentance in pomagali pisati nogometno zgodovino.
In vse to so dobri argumenti za VAR. Ne podrejo pa argumentov moje kolumne. Ko naštevaš največje sodniške napake iz časov pred njegovo uvedbo, je prav, da pogledaš tudi na sedanje. Ni potrebno prav veliko “googlanja” ali iskanja na youtube, da samo iz tega svetovnega prvenstva dobiš konkreten seznam spornih odločitev. Je torej VAR odigral svoje in zmanjšal število spornih odločitev, kot pišeš? Ne. Sporne odločitve so se le premaknile en nivo višje, ali pa 30 m po igrišču naprej, če ti je ljubše.
Smo torej leta 2026, imamo VAR, ki “poskrbi za dvoje: zmanjšuje število napačnih odločitev, do katerih pride nenamerno, hkrati pa omejuje možnost zavestnih manipulacij”, pišeš. Se ti ne zdi, da so ravno na tem prvenstvu nogomet povozile teorije zarote? Sam sem prepričan, pa spremljam nogomet od svetovnega prvenstva 1998, da v vsem tem času nisem slišal nikoli toliko polemik o nameščanju rezultatov, gledanju sodnikov proč in najpogosteje uporabljeni argument, da je bil VAR največkrat uporabljen zato, da je poiskal nekaj, kar je bilo mogoče uporabiti, da bi N reperzentanca, lahko ne izpadla. Kako je to mogoče, če smo pa s tehnologijo tako dobro omejili možnost zavestnih manipulacij?
Glede na splošno mnenje lahko zaključim, da je prvenstvo bilo najbolj “zlorabljeno” ravno sedaj, ko najbolj uporabljamo tehnologijo, kot varstvo pred manipulacijami tekem. Nekdo še vedno presodi, ali se bo VAR oglasil. Nekdo določi, ali je bila napaka jasna in očitna. Nekdo izbere posnetke, ki jih bo pokazal sodniku. Nekdo odloči, kje se začne napadalna faza in kako daleč nazaj je treba pregledati akcijo. Če se VAR pri eni situaciji vključi, pri skoraj enaki pa molči, diskrecija ni izginila. Samo z zelenice, če hočeš izpred oči ljudi, se je preselila v zaprto sobo.
Neznaten stik in velika posledica
Zapisal si, da bo tehnologiji pri najmanjših dotikih »pač treba zaupati«. Prav tu si nehote potrdil mojo tezo.
Ne trdim, da se je čip pri Matanoviću oglasil nalašč. Prav tako ne trdim, da dotika ni bilo. Morda je senzor deloval brezhibno in je zaznal nekaj, česar človeško oko ni moglo. Trdim pa, da tehnična pravilnost še ni isto kot nogometna pravičnost.
Če je bil dotik tako neznaten, da ga ni mogoče videti in ni opazno spremenil poti žoge, se je legitimno vprašati, ali želimo, da takšen stik določi novo fazo za presojo prepovedanega položaja in ali želimo, da takšna zares banalna malenkost odloči tekmo izločilnih bojev. Čip je pravilno odgovoril na vprašanje, ali je zaznal stik. Ni pa odgovoril na pomembnejše vprašanje: ali bi moral tako neznaten stik nositi tako veliko posledico. Nekako tako kot ne more var določiti, ali je prav, da nekdo dobi rumen karton in zato manjka v finalu svetovnega prvenstva.
Čip je pravilno odgovoril na vprašanje, ali je zaznal stik. Ni pa odgovoril na pomembnejše vprašanje: ali bi moral tako neznaten stik nositi tako veliko posledico.
Včasih je romantika obstajala
Torej, če povzamem, od sodnika na igrišču, ki je lahko manipuliral z rezultati, smo prešli na sodnike v sobi za VAR, ki imajo diskrecijsko pravico, da ravno tako manipulirajo z rezultati. Glavnemu sodniku smo iz rok izbili moč, da stoji za svojimi odločitvami, kot je mogel prej, ne glede na pritiske na igrišču. Ko ga VAR pokliče k zaslonu ali mu sporoči tehnično zaznan ofsajd, je njegova odločitev pogosto le še formalna potrditev presoje, ki je nastala drugje. Poleg vsega pa smo dobili time-oute, v katerih nihče ne ve, kaj se pregleduje in kje na igrišču ter pod kakšnim kotom bo iskal morebitno napako. Ali pa če hočeš obrnjeno, ne bo iskal in ne bo našel napake.
In ker ne znamo najti rešitve, za odločitve vara, ki znova delijo, vse skupaj rešujemo, na način, da VAR-u dodajamo vedno nove in nove pristojnosti. Sedaj bi pregledovali že, če je pravilno določen kot oziroma gol avt. Bodo naslednji prekrški za rumene kartone, kar tudi vpliva na igro? Ali pa posamezen prekršek na sredini igrišča, ki vpliva na to ali ima nekdo prosti strel in lahko s tem dobi priložnost? Ob takem načinu bodo “hydration breaki” prava milina ubijanja igre.
Na začetku kolumne si pisal o nogometni romantiki, ki so jo po tvojem ubijale sodniške napake. A romantika v nogometu je tale posnetek spodaj, zaradi katere je igralec Wolfsburga prejel nagrado za fairplay. Brez njegovega priznanja, da prekrška ni bilo, bi sodnikova obstala, in Wolfsburg bi izvajal enajstmetrovko. Takšne stvari dajejo romantiko nogometu.
Komentirajo lahko naročniki