Smrt Aleša Šutarja, manj kot sedem let zapora in zaprta debata. Česa se bojimo?

Manj kot sedem let zapora za smrt Aleša Šutarja. Primer, ki je lani pretresel državo, sprožil politično krizo in nastajanje Šutarjevega zakona, ustvaril pričakovanje odločnejše države, je dobil sodni epilog. Del javnosti je trznil. Dva župana sta to povedala na glas. Največji mediji v državi pa do sodbe niso zavzeli niti jasne uredniške pozicije, niti niso odprli prostora, kjer bi javnost lahko povedala svoje.

Bodimo iskreni. Ko je prišla sodba v primeru smrti Aleša Šutarja, odziva velikega dela slovenske javnosti ni bilo težko napovedati. Manj kot sedem let zapora?

Seveda so ljudje trznili.

Ne da bi brskali po členih kazenskega zakonika. Ne da bi vsi razumeli razliko med ubojem, posebno hudo telesno poškodbo s smrtnim izidom, ali tehtali olajševalne okoliščine kot so priznanje krivde, obžalovanje dejanja in tako naprej.

Odzvali so se kot ljudje. Človek je mrtev. Družina je uničena. In kazen je manj kot sedem let? To ni sovražni govor. To ni krvoločnost. Niti napad na pravno državo ali javno pozivanje k linču. Gre za osnovni refleks skupnosti, ki se vpraša: ali je to res pravično razmerje med dejanjem, posledico in kaznijo?

Pravo ima seveda svojo logiko. In prav je, da jo ima. Sodbe ne smejo nastajati na podlagi Facebook anket, pritiska ulice ali jutranjega razpoloženja javnosti. Toda pravna država ima še eno nalogo: da vsaj minimalno uspe ohraniti stik z občutkom skupnosti, v imenu katere sodi.

Morda imajo pravniki za vse skupaj logično razlago. Morda imajo celo dobre argumente. A če jih velik del javnosti ne sliši, ne razume ali jih ne sprejme kot pravične, potem imamo problem.

Sistem, ki s skupnostjo vse težje govori v istem jeziku.

Država je v zadnjih mesecih sama močno dvignila pričakovanja. Po Aleševi smrti ni bilo samo sožalja. Ni bilo samo nekaj običajnih političnih izjav. Dobili smo Šutarjev zakon. Trkanje po prsih, da bo država pri takšnem nasilju v zaščito skupnosti odločnejša. Politika je sporočila, da je primer tako resen, da zahteva sistemski odziv.

In potem pride sodni epilog. Manj kot sedem let zapora.

Zakaj onemogočanje razprave?

Toda tisto, kar me je kot dolgoletnega novinarja in urednika zmotilo bolj kot sama višina kazni, je skoraj popolna odsotnost resne javne debate.

Večji novičarski portali so vsi po vrsti zaklenili možnost komentiranja. Razumem argumente. Črna kronika hitro zdrsne v polje spletne kanalizacije. V konkretnem primeru od rasizma, linča, groženj in vseh drugih vrst primitivizma.

Toda resno vprašanje ostaja. Ali se nam taka kazen zdi ustrezna? Mediji tega vprašanja niso odprli niti sami. Ne kot navijanje za višjo kazen. Ne kot hujskanje. Ne kot populistično “nabijanje”. Ampak kot legitimno uredniško vprašanje. Mediji naj bi bili ogledalo oblasti. Tudi sodne.

Na koncu sta se v javnem prostoru najbolj jasno oglasila dva župana. Novomeški Gregor Macedoni je opozoril, da je kazen glede na predkaznovanost in težo dejanja nizka. Ribniški župan Samo Pogorelc je bil še bolj neposreden: da je zgrožen, da je bilo izgubljeno življenje, uničena družina, nakazal je možnost še krajšega prestajanja kazni.

Samo dva župana sta nastavila ogledalo. Medijski prostor pa je bil presenetljivo zadržan.

In potem še sodnikova obrazložitev. Po poročanju medijev je dejal, da sporazum med tožilcem in obtožencem o kazni sledi sodni praksi, čeprav bi bila kazen morda še nekoliko nižja, če primer ne bi bil tako medijsko in sicer odmeven.

Oprostite, ampak to je stavek, ob katerem bi se morala debata šele začeti! Koliko pri skupni kazni pomeni sodna praksa? Koliko storilčevo priznanje? Koliko njegovo dejansko ali zgolj formalno obžalovanje? Koliko odmevnost primera?

Je res normalno, da v primeru, ki je pretresel državo, večina javne razprave obstane pri dveh županih in “zaklenjenih” komentarjih? To je tisto, kar me najbolj moti. Ne da mediji niso kričali. Ampak da niso niti zares vprašali. Ne da niso zahtevali višje kazni. Ampak da niso niti odprli prostora za vprašanje, ali je takšna kazen za skupnost še razumljiva.

Tako se družba ne premakne nikamor. Kot da se ni zgodilo nič, kar bi zahtevalo resnejši pogovor o tem, kako razumemo nasilje, kazen, odgovornost in pravičnost. Sodbe se pri nas vendarle izrekajo v imenu ljudstva.

In če ljudstvo pri najbolj odmevnih in bolečih primerih dobi občutek, da lahko sodbo samo posluša, ne more pa o njej zares razpravljati, potem imamo kot družba težavo.