Oče Zorana Stevanovića: izjemen maratonec, ki je med osamosvojitveno vojno razorožil vojake JLA

27. 5. 2026, 09:02

3 minute branja
Deli

Novinar Dela Novica Mihajlović in fotograf Voranc Vogel sta se odpravila v hribe na jugovzhod Bosne in Hercegovine, v vas Zavait, kjer je te dni spet doma 74-letni Rajko Stevanović, oče predsednika državnega zbora. Ob sinu Zoranu ima še hčerko Zorico.

»Če bi se še enkrat rodil, bi šel spet v Slovenijo«

Izjemno fit upokojenec z Jesenic je vrhunski maratonec in navdušen gorski kolesar. V otroštvu je pasel ovce, nato pa je odšel v Slovenijo. Po odsluženi vojski v Sloveniji se je zaposlil v Acroniju, kjer je delal 40 let in štiri mesece. Na Jesenicah je spoznal tudi svojo ženo, rojakinjo, ki je delala kot žerjavistka. »Če bi se še enkrat rodil, bi šel spet v Slovenijo,« pravi Rajko Stevanović. 

O sinu Zoranu govori s ponosom. Močno ga boli, ko ga mediji po krivici blatijo in grdo govorijo o njem. Zoranova družina sicer redno prihaja v Bosno, lani je bil z otroki tam dvakrat. Kot pravi, se njegov sin ne ustraši nobenega fizičnega dela, po končanem delu pa se vedno stušira zunaj z ledeno mrzlo vodo.

Tri ure in 11 minut

Rajko Stevanović vsak dan preteče od 15 do 20 kilometrov in je serijski zmagovalec na maratonih. V svoji starostni kategoriji je med drugim zmagal na istrskem maratonu in v Ljubljani, je pa tudi državni in balkanski veteranski prvak. Pred leti je na kultnem maratonu v Berlinu v cilj pritekel s časom tri ure in 11 minut. V njegovi starostni kategoriji ga je prehitel le neki Poljak. 

Rajko Stevanović med tekom, vir: Facebook

»Nikoli se ne utrudim, že kot otrok sem zjutraj oddirjal v šolo v dolino in potem v hrib skozi gozd, po šoli sem pritekel domov in na hitro nekaj pojedel ter tekel na drugo stran zamenjat sestro, ki je pasla ovce, da je lahko šla v šolo,« je oče predsednika državnega zbora povedal za Delo.

Na obkoljeno karavlo

Med osamosvojitveno vojno je Rajko živel v Sloveniji. Leta 1991 se je kot podporočnik v rezervi prijavil pri teritorialni obrambi in kot sodelavec v civilu odšel na obkoljeno karavlo, ki je bila polna vojakov tedanje JLA. Prosil jih je, naj se vdajo. Na koncu jih je uspel prepričati. »Ljudje so se lepo predali, nikomur nič ni manjkalo, mi pa smo jim dali obleke in vse drugo. Torej se da konflikt rešiti z besedami, jaz to povem vsakomur.«

Celotno reportažo iz hercegovskih hribov si lahko preberete na spletni strani Dela.

Komentirajo lahko naročniki