Kaj vam pove podatek, da s pomočjo sodobne tehnologije vsak dan nastane nekaj milijonov novih skladb zabavne glasbe? Najprej to, da so se okusi popolnoma individualizirali. Ali mlade, ki so najbolj pogosti ustvarjalci in potrošniki te velikanske glasbene produkcije, to dejstvo osrečuje? Ali je stanje, da je toliko glasbenih okusov, kolikor je mladih, nekaj, kar imajo mladi radi? Mogoče je to mladim všeč. Gotovo pa jim ni všeč, da so vse bolj osamljeni, da zelo težko oblikujejo trdne in trajne partnerske zveze, da je njihova spolnost vse bolj le posamezen dogodek, nepovezan z zvestobo in pripadnostjo.
Februarja letos je dijak Gimnazije Poljane v časopisu Delo, v rubriki Gostujoče pero, zapisal: Vsako jutro se zbudimo v svetu, ki nas sili k tekmovanju, nakupovanju in medsebojnemu primerjanju; v svetu, v katerem prvi dotik in pogled namenimo telefonu namesto sočloveku. Imamo profile na instagramu, nimamo pa globokih čustvenih izkušenj. Družbeni sistem proizvaja občutek ujetosti in zmede. Spolnost je postala zabava brez obveznosti. Z različnimi ljudmi moraš doživeti čim več, a brez navezanosti. Takšne izkušnje širijo in poglabljajo našo praznino. Ob tem nas spremlja vprašanje, kako naj najdemo smisel v svetu, ki ga ne ponudi. Zato vsak sedmi mladostnik doživlja duševno in vedenjsko motnjo. Sedanja generacija mladih živi v času, ko notranja praznina in eksistencialna negotovost nista izjema, ampak tragična realnost. V Unicefovi raziskavi iz leta 2021 je 70 odstotkov slovenskih mladostnikov ocenilo svoje duševno zdravje kot slabo, z značilnimi simptomi: motnje hranjenja in spanja, dolgotrajna žalost in obup. Ali bomo mladi res kdaj vedeli, kdo smo, kaj hočemo postati in kje je naše mesto?
Ne veliko drugače občuti svoje življenje tudi srednja generacija. Če družba, kot pravi gimnazijec, za stiske mladih nima odgovorov, ampak njihove težave obstoječi kulturni model samo še poglablja, kaj potem mladim še preostane? Kaj bi lahko v Jezusovi velikoduhovniški molitvi, ki smo jo slišali v evangeliju, odkrila generacija Y, milenijci, rojeni med leti 1981 in 1996, kaj generacija Z, rojena med leti 1997 in 2010 in kaj mladostniki, generacija alfa, rojena po letu 2010?
Naj za osvežitev spomina naveden nekaj stavkov, ki jih je Jezus izrekel v svoji velikoduhovniški molitvi. Oče, razodel sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in spoznali, da sem izšel iz tebe, in verovali, da si me ti poslal.
Pageau meni, da je sodobni človek odtujen resničnosti prav zato, ker ne razume simbolnega sveta.
Jonathan Pageau, eden najvplivnejših obrazov zahodnega pravoslavja, bi te Jezusove besede pojasnil s t. i. simbolnim pogledom. Pageau meni, da je sodobni človek odtujen resničnosti prav zato, ker ne razume simbolnega sveta. Verjetno nihče od nas ne bi bil v zadregi, če bi ga kdo vprašal, kaj pomeni beseda simbol. In ravno v tej samoumevnosti razumevanja simbola obstaja razlog, da ima sodobni človek vsem manj stika z realnostjo, zato v resnici ne ve, kaj je, kaj hoče in kje je njegovo mesto, kot ugotavlja dijak Gimnazije Poljane.
Kaj simbolizirajo na primer: sonce, rdeča barva in voda? Sonce simbolizira življenje, vpliv, moč, energijo, voljo, srečo in veselje. Rdeča barva simbolizira ljubezen, vznemirjenost, strast, pa tudi kri, nasilje in agresivnost. Voda simbolizira čustva, intuicijo, fluidnost, očiščenje, življenje ipd.
Z nemalo presenečanja ugotavljamo, da med Jezusovo simbolno govorico v velikoduhovniški molitvi, in simboli, ki sem jih kratko predstavil, ni nobene podobnosti; da gre za dve popolnoma različni pojmovanji pomena besede simbol. Toda zakaj naj bi se pri nedeljski sv. maši posvečali problemu razumevanja besede simbol? Nam nikakor ne gre za etimologijo, za raziskovanje zgodovine besed, njihovega izvora in prvotnega pomena, marveč nam gre za stvarnost samo, kaj je torej dejanska resničnost in kaj samo videz.
V Jezusu samem, sta dva dela, dve resničnosti, Božja in človeška narava, vrženi skupaj, povezani v Jezusu, Bogu in človeku.
Simbol, gr. sίmbolon, je izvorno označeval predmet, ki je bil razpolovljen na dva dela, ki sta, če so ju zložili skupaj, potrdila identiteto lastnikov. Gr. simballo pa pomeni vržem skupaj. V Jezusu samem, sta dva dela, dve resničnosti, Božja in človeška narava, vrženi skupaj, povezani v Jezusu, Bogu in človeku. Najprej je Božji Sin bival kot Beseda, ki je bila od začetka, v samo enem delu torej, ko pa je bil spočet v telesu, se je večna Beseda povezala v popolno prežemanje z drugim delom, s človeškim telesom Jezusa iz Nazareta.
Zato je Jezus prazakrament ali temeljni zakrament, iz katerega izhajajo vsi drugi zakramenti. Jezus ni simbol za nekaj drugega, kot smo rekli o soncu, vodi in rdeči barvi, ampak sta v njem dva dela, Božji in človeški, vržena skupaj, povezana v novo resničnost.
Pri krstu smo ljudje, ki bivamo na Zemlji, že združeni z Bogom, da lahko Božja moč deluje v naših krhkih telesih in v naši fluidni duševnosti. Tako sta tudi v nas dva dela, umrljivi in Božji, vržena skupaj v novo resničnost, ki je Božje otroštvo. Če do tega vrženja skupaj, do te povezave naše umrljive narave z življenjem, ki izhaja iz Očeta, ne bi prišlo, če Bog v Jezusu ne bi postal tudi človek, bi se ljudje vrnili v prah in tam tudi ostali; naše hrepenenje po ljubezni pa bi končalo v brezupu. Prav zato, ker sta v nas Božje in zemeljsko, človeško in presežno vržena skupaj, kar označuje pravi pomen besede simbol, obstaja odgovor na vprašanje dijaka, kdo smo, in kaj bo iz nas.
V tej perspektivi smrt še naprej gospoduje nad nami.
Sodobni svet razume simbol drugače, kot analogijo, v smislu podobnosti med predmeti, kot alegorijo, ki je drug izraz za prispodobo ali pesniško figuro in kot znak, torej tako, kot smo rekli malo prej o tem, kaj izrazimo s prispodobo sonca, rdeče barve in vode. V tem pomenu je simbol zgolj prispodoba, znak, izraz podobnosti, ne pa prežemanje božjega in človeškega, zemeljskega in nebeškega. Ker ni dveh delov, ki bi bila vržena skupaj in združena v eno, ostaja človek ločen od Boga; odrešenja potemtakem ni.
Sonce, ki je samo prispodoba za energijo, rdeča barva, ki je samo prispodoba oz. alegorija za ljubezen in kri, voda, ki je samo prispodoba in znak za čustveno fluidnost, so namreč iste narave. Stvar in prispodoba sta na isti ravni. To pomeni, da nas modernistično razumevanje simbola tišči v imanenci, v zgolj znotrajsvetnem bivanju, kjer ni odrešenja, kjer ostajamo zaprti v kozmični lonec, v katerem se dušimo, saj ni odprtine, ki bi vodila ven, v Očetovo naročje in našo nemoč povezala z Božjo močjo. V tej perspektivi smrt še naprej gospoduje nad nami. Takšno razumevanje življenja ne daje odgovora na nobeno vprašanje omenjenega gimnazijca.
Kdaj je prišlo do tega velikega nesporazuma, zaradi katerega je človek prerezal popkovino s svojim izvorom, s svojim Stvarnikom? Do opustitve simbola v pomenu povezovanja Božjega in zemeljskega, kar se uresničuje v zakramentih, je prišlo postopoma. Globoko zarezo je prvi potegnil Rene Descartes (1596–1650), ki je bil sicer veren katoličan.
Descartesu seveda ni šlo za zanikanje Kristusa v pomenu temeljnega zakramenta, ali za zavračanje zakramentov, v katerih sta dve dela, Božji in zemeljski, vržena skupaj, ali za pozabo simbolnega sveta, kot ga razlaga Jonathan Pageau, marveč si je Descartes prizadeval zgolj za avtonomijo zemeljskih stvarnosti.
Naša razrvana kultura bo verjetno po sili razmer postala bolj ponižna, zato se ji bo znova odprl pogled na pozabljeni del
Njegovo sodobnik je bil Galileo Galilei (1564–1642), ki je poosebljal napetost med religijo in znanostjo. Descartes je bil kot filozof na strani Galileja, zato je zagovarjal načelo, da je treba za resnico priznati samo tisto, kar spoznamo jasno in razločno, to pa seveda niso resničnosti Božjega kraljestva.
S tem svojim načelom je hotel utemeljiti pomen znanja v službi obvladovanja stvari, kar pa je možno le, če so stvari končne in omejene. Descartes je s tem zgolj razmejil vero in znanost, kar je bilo pozneje v Cerkvi splošno sprejeto; ni torej uperil znanosti proti veri. To so storili šele njegovi nasledniki, ki so naše bivanje reducirali na zemeljsko stvarnost, s čemer so v naslednji stoletjih evropskega človeka vse bolj potiskali stran od Boga.
Kam nas je to pripeljalo, je nazorno opisal dijak Gimnazije Poljane. Naša razrvana kultura bo verjetno po sili razmer postala bolj ponižna, zato se ji bo znova odprl pogled na pozabljeni del, da se bodo lahko nove generacije v Jezusu znova približale nebeškemu Očetu, kakor je molil Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi.
Komentirajo lahko naročniki