Počastili so spomin na žrtve komunizma, a svečko prižgali tudi povzročiteljem zla: »Niso nas učili, da iščemo krivce. Učili so nas, da ostanemo ljudje.«

»Nocoj stojimo tukaj v tišini, ki ni prazna. To je tišina, ki govori. Tišina zemlje, ki skriva zgodbe. Tišina srca, ki nosi spomin. To ni le spomin na zgodovino, to je spomin na ljudi. Na očete, matere, sinove in brate. Na tiste, ki niso imeli dostojnega pokopa.« Te besede je množici, zbrani v spomin na žrtve komunističnega nasilja na srce položil osrednji govornik, Marcelo Brula.

Slovesnost je potekala na predvečer dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Vsebinsko globoka, dostojna in pietetna spominska slovesnost nakazuje, da je sprava, vsaj v delu naroda morda precej bližje, kot si morda mislimo. Zadnjo svečko so varuhi spomina odnesli tudi čez cesto, h grobnici »narodnih herojev«.

Med drugo svetovno vojno in neposredno po njej je po raziskavi Inštituta za novejšo zgodovino umrlo 99.809 ljudi, od tega okoli 15.000 po 15. maju 1945, ko je bilo vojne že konec. Velik del teh ljudi še danes nima svojega groba, za mnoge se niti ne ve, kje ležijo.

Zgodbe ljudi, ki so bili nasilno ubiti o komunističnega režima, mnogi, še danes brez groba

A za temi številkami so konkretne zgodbe konkretnih ljudi. In prav te so imele osrednjo vlogo na spominski slovesnosti, ki zdaj že tradicionalno na Trgu republike poteka na predvečer Dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.

»Prižigam svečko za Toneta, mladega pravnika, ki so ga po vojni zadnjič videli v Škofjeloškem gradu. Preveč sposoben in pokončen je bil, da bi ga pustili živeti,«  pove ena od varuhinj spomina. Spet drugi se spominjajo svojih sorodnikom, »svojim štirim stricem, Jožetu, Janezu, Antonu in Albertu, rovtarskim domobrancem, starim 24,22, 20 in 17 let,« pove druga.

Za Francom Revnom je ostalo šest otrok, za Jožetom Zorcem se je po vrnitvi iz Vetrinja izgubila vsaka sled, Viktorja Urbasa je januarja 1946 ubila jugoslovanska tajna policija, pred ženo in petimi hčerami so ga ustrelili v glavo na njegovem domu, naslednji dan pa neznano kam odnesli truplo. Pavle in Vinko sta se šla po vojni javit v Škofjo Loko, nikoli se nista vrnila. Marjan Rebolj je imel 16 let, ko so ga nasilno umorili, za Franceta, Matija in Alojza Marolt iz Velikih Blok nikoli niso ugotovili, kje ležijo.

To je le nekaj konkretnih zgodb, ki so jih povedali varuhi spomina. A čeprav je največ žrtev komunističnega nasilja, so se spomnili tudi vpoklicanih v nemško vojsko, pa tudi padlih na komunistični strani.

Niso pa vsi varuhi spomina zgolj na svoje sorodnike ali bližnje. So tudi taki, ki so v preteklosti razmišljali drugače, danes pa javno zavračajo, da bi v 21. stoletju nadaljevali spiralo sovraštva in nasilja. Ali kot je ubesedila spet druga varuhinja spomina: »Poklanjam se vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja in želim modrosti našemu narodu da vse dostojno pokopljemo ker smo ljudje.«

Svečka za »povzročitelje zla«

Jože Kurinčič, eden od pobudnikov slovesnosti, je svečko spomina odnesel do grobnice narodnih herojev. »Priznati moram da mi ta pot s tega prizorišča tja čez Šubičevo cesto ni lahka. Veliko nasprotujočih misli in čustev se preliva v meni, veliko vprašanj zakaj nesti svečko na grob tistim ki so povzročitelji zla in krivi za žrtve. Ki se jih nato spominjamo. Težka je ta pot a vem da jo moramo opraviti. Težka je kot je težka vsaka sprava.« je ob tem povedal in poudaril, da ne gre za njihova dela, ampak dejanje krščanske civilizacije. »Nesel jo bom zato ker so tam pokopani naši bratje Slovenci in nesel jo bom zato ker so ljudje in ker smo ljudje.«

Marcelo Brula: Ker smo ljudje

Prav zadnji stavek je odmeval skozi celotno slovesnost, tudi skozi besede osrednjega govorca, ekonomista, slaščičarja, pevca in režiserja letošnje izvedbe Škofjeloškega pasijona, Marcela Brula. Sin domobranca in matere, ki se je po krivici morala reševati z begom, rojen v Argentini, je v Slovenijo prišel leta 2021.

Opozoril je, da gre za spomin na ljudi, ki niso imeli pravice, da bi bili žalovani, pokopani. A kljub krivicam, ki so se dogajale njegovi družini, so ga starši učili, da ne živi v sovraštvu, ampak v ljubezni. »Niso nas učili, da iščemo krivce. Učili so nas, da ostanemo ljudje.«

In nadaljuje: »Zato nocoj ne stojimo tukaj zato, da bi sodili. Stojimo tukaj zato, ker si upamo pogledati resnici v obraz. Ker ne molčimo ob umorih in krivicah. Ker ne pozabimo na ljudi, ki so bili ubiti brez sodbe, brez pravice, brez dostojanstva, brez pokopa. Zavedamo se, da brez resnice ni miru. Sprava ni beseda. Sprava je pot.«

Kalvarijo, ki jo je doživel slovenski narod je primerjal s pasijonom, trpljenjem in ranami, ki še danes niso zaceljene. A ob tem doda, da se pasijon ne konča pri križu. »Če ni vstajenja, pasijon nima smisla.«

Imena žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico

Nadaljevali so tudi tradicijo branja imen vseh 3.450 žrtev, ki so jih izkopali iz brezna pod Macesnovo gorico. Tokrat smo lahko slišali del imen tistih, katerih priimek se začne na črko D in E.

Mladi želijo to poglavje zgodovine končno zapreti

Nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, Helena Jaklitsch je zaključila optimistično: »Upamo, da je končno dozorel čas, da našo moralno dolžnost neodtuljivo povezano s človeškim dostojanstvom, skupaj kot narod in kot država, naredimo. Da ne želijo živeti v državi, kjer mrtvi še 80 let po vojni nimajo groba imena in miru, so jasno povedali tudi mladi predstavniki pomladnih strank. Kot so včeraj zapisali v skupni izjavi, si Slovenci zaslužimo, da to breme končno odložimo s svojih pleč. Saj ne moremo graditi samozavestne prihodnosti na zamolčanih grobiščih in neizrečenem trpljenju.«

Ob tem je izrazila upanje, da bo zakon o dostojnem pokopu prejel ustrezno podporo v Državnem zboru, da dan spomina postane tudi uradni praznik. Tudi na današnji slovesnosti smo lahko videli kar precej mladih.

Da si vsaka žrtev zasluži ime, grob in spoštljiv spomin, so v petek sporočili tudi podmladki SDS, NSi in Resnice ter Mladi za domovino in Mladinski ceh. Izjavo pa so podprli tudi Mladi Demokrati, Nova generacija SLS, stranka Fokus Marka Lotriča in Katoliška mladina.

Ob tem so zapisali, da si želijo, da se izvensodno pobite dostojno pokoplje, »Ne zaradi ideologije, ne zaradi revanšizma, ampak zato, ker je pravica do groba osnovna civilizacijska dolžnost.« Poudarjajo, da pravica do grova ni ne leva, ne desna in da narod, »ki svojih mrtvih ne zmore pokopati, nosi rano, ki se nikoli zares ne zaceli.« Spoštovanje pokojnih je namreč razlika med civilizacijo in barbarstvom, človekom in živaljo.

Pozivajo vse politične stranke, da se zakon o dostojnem pokopu podpre z aklamacijo.