Iran je bil tik pred zgodovinskim prebojem v izločilne boje svetovnega prvenstva. Kljub težkim razmeram, je bil vse do konca v igri za napredovanje, a so ga najprej ustavili centimetri: zgrešena enajstmetrovka, prečka, razveljavljen gol. Nož v rano pa sta zabili Alžirija in Avstrija. V Kansas Cityju sta odigrali remi s 3:3, ki je naprej peljal obe reprezentanci, Iran pa poslal domov.
Razplet, ki nekaterim precej diši po kuhinji in na drugi strani kaže, s čim vse so se mogli na tem svetovnem prvenstvu boriti iranski nogometaši.
Iranska reperzentanca je proti Egiptu remizirala z 1:1. In to na kakšen način, Mehdi Taremi je zapravil enajstmetrovko, Saeid Ezatolahi je stresel prečko, pozni iranski zadetek za zmago pa je bil zaradi prepovedanega položaja razveljavljen.
Iran came to this World Cup with both the US and FIFA against them. Harassed before kickoff. Exhausted by the system. Robbed by the whistle. 2 goals taken away. 3 matches without a loss. Yet, they go home. That’s not defeat — that’s injustice. 🇮🇷😔 pic.twitter.com/N8OWkbNVlU
— Mohamad Al Shami محمد الشامي (@mamashami2) June 28, 2026
Iran je z remijem naredil dovolj, da je “ostal živ”, z možnostjo za napredovanje, ne pa dovolj, da bi sam odločal o svoji usodi. Po koncu tekme v Seattlu so Iranci čakali na druge rezultate. Potrebovali so pomoč, ki pa ni prišla. In ko je ostala le še tekma med Alžirijo in Avstrijo, je iransko upanje obviselo na najbolj nevarni nogometni matematiki: obema reprezentancama je za napredovanje ustrezal remi.
Na prvi pogled je šlo za spektakularno tekmo, polno preobratov. Na drugi pogled za razplet, ki je bil za poraženca večera, Iran, skoraj nemogoče prebavljiv. Avstrija je povedla v 28. minuti prek Marka Arnautovića, Alžirija je odgovorila tik pred odmorom, ko je Rafik Belghali izenačil na 1:1. V drugem polčasu je Marcel Sabitzer Avstrijo znova popeljal v vodstvo, Riyad Mahrez pa je pet minut pozneje poravnal na 2:2. Ta rezultat je ustrezal obema reperzentancama, saj sta bili na ta način obe v izločilnih bojih.
Potem je prišla 93. minuta. Mahrez je zadel še drugič in Alžirijo popeljal v vodstvo s 3:2. V tistem trenutku se je vse obrnilo: Avstrija je bila v tem trenutku brez napredovanja, Iran pa je bil nenadoma spet med potniki v izločilne boje. Iranci so za nekaj sekund dobili nazaj tisto, kar jim je prvenstvo ves čas jemalo — upanje. A trajalo je komaj dve minuti. V 96. minuti je Sasa Kalajdžić z glavo zadel za 3:3. Avstrija je bila spet notri. Alžirija prav tako. Iran pa je izpadel.
Teorija zarote
Prav ta končnica je odprla prostor za teorije in sumničenja. Po Mahrezovem zadetku so kamere ujele napetost med klopema, krožili so posnetki pogovorov, gest in pogledov. Posebej veliko pozornosti je pritegnil trenutek, ko je alžirski branilec Aissa Mandi z roko prekril usta in nekaj prišepnil Mahrezu, ki je deloval zmeden. Navijači so začeli ugibati, ali je šlo za informacijo najboljšemu napadalcu o tem, da zmaga pomeni igranje s Španijo, ki bi bila težji tekmec, od Švice, ki bi jo dobili z remijem.
Algeria scored in the last minute of extra time. Game over. Austria’s bench clashed with Algeria’s in disbelief. Why would they do that? Then FIFA found three additional extra minutes. Austria equalized. Whistle blew. Iran out. Scripted. Investigation required. pic.twitter.com/2eykxAFuTr
— Mohamad Al Shami محمد الشامي (@mamashami2) June 28, 2026
Mdrrr, c’est là que les joueurs ont pris conscience du but de Mahrez pic.twitter.com/WgaG22GHeq
— Gio 🇩🇿 (@AlgerieFootNews) June 28, 2026
Dokazov za dogovor ni. Avstrijci in Alžirci so namigovanja odločno zavrnili. Avstrijski selektor Ralf Rangnick je dejal, da je bilo dogajanje preveč noro, da bi lahko šlo za vnaprej dogovorjen scenarij, in dodal, da bi se še Alfredu Hitchcocku takšen razplet zdel pretiran. Alžirski selektor Vladimir Petković je vztrajal, da je “zmagal nogomet”.
A prav nič ni utišalo primerjav z “sramoto iz Gijona”, ko sta leta 1982 Zahodna Nemčija in Avstrija odigrali tekmo, ki je z rezultatom 1:0 naprej poslala obe reprezentanci, izločila pa Alžirijo. Štiriinštirideset let pozneje sta bili v podobni zgodbi spet Avstrija in Alžirija. Le da je bila tokrat Alžirija na drugi strani, žrtev pa Iran.
Prvenstvo za pozabo, a ne zaradi rezultata
Za Iran je bil to zadnji udarec na prvenstvu, na katerem jim od začetka ni šlo skoraj nič na roko. Njihov nastop je potekal v senci političnih napetosti in vojne. Priprave so morali seliti, del treningov opraviti v Mehiki pod poostrenim varovanjem, ker so se zapletale vizumske in varnostne okoliščine. Enajst članov reprezentančnega osebja ni dobilo vizumov za udeležbo na svetovnem prvenstvu, med njimi tudi celotna služba za odnose z mediji.
Tudi na prizoriščih ni bilo miru. Iran so spremljali protesti, žvižgi ob himni, prepovedi predrevolucionarnih iranskih zastav, o katerih smo že pisali, in dolgi varnostni postopki. Potovanja, ki bi morala biti rutinska, so se spreminjala v večurne preizkušnje. Ekipa je živela v stalnem občutku nadzora, napetosti in izčrpanosti.
Kapetan Mehdi Taremi je po koncu odkrito govoril o razmerah. Dejal je, da ekipa ni imela normalne regeneracije, da ni bilo dovolj logistične podpore in da se njihove pritožbe niso nikamor premaknile. “Pritožujemo se, toda nihče nam ne pomaga,” je bilo bistvo njegovega sporočila. Iran je moral po tekmah hitro zapuščati prizorišča, igralci pa so v najpomembnejših dneh turnirja živeli brez miru, ki ga vrhunski nogomet zahteva.
Dear Iran,
This is your captain of your World Cup Soccer Team:
“This is a disaster World Cup. We can’t stay in the country and have to travel every time we play without any recovery. Now we can’t stay in Seattle and have to return to Tijuana. This is not fair.”
Fair? Let’s…
— Buzz Patterson (@BuzzPatterson) June 28, 2026
Na igrišču so Iranci tekli, garali in se metali v vsak dvoboj. Toda ko so morali narediti zadnji korak, ga niso. Proti Belgiji so imeli igralca več, a niso dovolj napadli. Proti Egiptu so imeli enajstmetrovko, prečko in razveljavljen gol, a ne zmage. Selektor Amir Galenoej je govoril prav o teh centimetrih. O petih, desetih, tridesetih centimetrih, ki so odločili, da goli niso obveljali. Toda nogomet je bil do Irana še krutejši: na koncu niso odločali le centimetri na njihovi tekmi, temveč tudi 96. minuta v Kansas Cityju.
Za Avstrijo in Alžirijo je bil to večer olajšanja. Za Iran pa še ena rana v dolgi zgodovini nogometnih razočaranj. Rana, ki bo bolela toliko bolj, ker se zdi, da iranske ekipe ni izločil samo rezultat, ampak celotno prvenstvo: politika, logistika, smola, centimetri in na koncu še senca dogovora, ki ga sicer ni mogoče dokazati.
Komentirajo lahko naročniki