Predpremiera filma Naša kri: resnična zgodba o zdravniku, ki je rešil 6.000 Slovencev, pretresla občinstvo

V Slovenske kinematografe v petek prihaja celovečerni film Exodus 1945: Naša kri. Ekipi studia Siposh je uspelo z izjemnim občutkom prikazati doslej enega najbolj zamolčanih in hkrati najbolj tragičnih trenutkov slovenske zgodovine – leto 1945.

Preko osebnih zgodb v prvi vrsti dveh izjemnih zdravnikov, dr. Valentina Meršola in njegove družine ter dr. Janeza Janeža, ki sta spremljala vlak domobranskih ranjencev v zadnjih dneh vojne in se nato z več tisoč Slovenci umaknila čez Ljubelj na Koroško, filmska ekipa prikaže osebne dileme in okoliščine, v katerih so se znašli Slovenci v vojnem vrtincu druge svetovne vojne.

Gledalec, ki ga film dobesedno posrka, spremlja resnične zgodbe izjemnih posameznikov, ki ga ganejo do solz. Pričakovati pa je tudi nadaljevanja, v kolikor bodo uspeli zbrati sredstva. Film je namreč v celoti financiran iz donacij.

»To ni le filmski projekt, k takšnemu filmu je potrebno pristopiti z največjo mero dostojanstva,« je na predpremieri filma povedal direktor Studia Siposh David Sipoš. Nabito polno dvorano ljubljanske Odiseje je povabil, da si film ogledamo odprtih misli in odprtih src. Gre namreč za enega najbolj občutljivih trenutkov slovenske zgodovine.

A ustvarjalci filma so zgodbo prikazali z izjemnim občutkom za zgodovinsko avtentičnost in doživljanje dilem v vojni skozi oči konkretnih posameznikov.

Valentin Meršol, nepoznani heroj slovenske zgodovine

V glavni vlogi je zdravnik, primarij dr. Valentin Meršol, ki ga v filmu upodobi Jernej Kuntner. »Izjemen mojster, zvezdnik zdravniške stroke in podpredsednik zveze jugoslovanskih zdravnikov,« kot ga je opisal Kuntner, je zaradi okoliščin 1. svetovne vojne študiral kar v petih jezikih in deloval po vsej Jugoslaviji.

Drugo svetovno vojno je preživel kot primarij v ljubljanski splošni bolnišnici, ob koncu vojne pa se je umaknil na Koroško, kjer je s posredovanjem pri Angležih rešil življenje 6.000 slovenskim beguncem, ki bi jih sicer poslali v gotovo smrt v Jugoslavijo, kjer so končale preostale žrtve povojnih pobojev, ki so jih Angleži vrnili partizanom.

A slednje je zgodba katerega prihodnjih filmov, Naša kri pa v začetku prikaže delo zdravnikov, predvsem Meršola in Janeza Janeža v podobi Matevža Müllerja, ki skrbijo za vse ranjence, čeprav včasih za to tvegajo življenje, osrednji del zgodbe pa poteka na vlaku, ki iz Ljubljane prevaža nekaj več kot 300 ranjenih domobrancev, nekaj nemških vojakov in nekaj civilistov. Ob informaciji, da jih na Jesenicah čakajo partizani, ki so z Nemci sklenili dogovor, se zdravstveno osebje in za pot zmožni domobranci znajdejo v hudi dilemi.

Lotrič: Da se takšni dogodki ne bi več ponavljali

Da film pretresljive trenutke zgodovine, brazgotine in boleče spomine prikaže bolj neposredno kot knjige, in je zato ključen, da med mladimi ohranja zgodovinski spomin, je uvodoma povedal predsednik Državnega sveta Marko Lotrič. V želji, »da se takšni dogodki ne bi več ponovili.« In kar je najbolj pomembno, da gre za osebne zgodbe, ki nas spominjajo na dileme, v katerih so se znašli ljudje med drugo svetovno vojno.

Operirati angleškega ranjenca nemudoma in tvegati deportacijo v Dachau zaradi inšpekcije Gestapa ali počakati, da gre inšpekcija mimo in tvegati, da ranjenec medtem izkrvavi. Ostati z ranjenci na vlaku, ki potuje v precej gotovo smrt, ali zbežati čez Karavanke na Koroško in se poskusiti rešiti. »Beg iz totalitarizma ni osvoboditev, je edina možnost, da so ostali živi.«

Zgodbe na tak način predstavljene prvič

Usode Slovencev, ki so zbežali pred komunisti ali bili po vojni pobiti, so v strogo kontroliranem javnem diskurzu komunistične Jugoslavije bile potisnjene v ozadje. »Na tak način, še niso bile predstavljene,« je povedal Sipoš, ki se je tematike lotil tudi zato, ker gre za zgodbe, ki se jih je vredno spominjati in jih obeležiti ter s tem prispevati k pomiritvi slovenskega naroda.

Poleg Meršola in Janeža spoznamo še več resničnih zgodovinskih oseb. Posebej pretresljiva je zgodba domobranskega poveljnika Andreja Lovšeta, ki je na vlaku moral zapustiti nepokretnega sina Filipa, in pa sester Kriste in Jelke Mrak, ki zbereta pogum in kot negovalki skupaj z duhovnikom Janezom Jenkom ostaneta z ranjenci, četudi za to tvegata življenje.

Kot je poudaril Sipoš, ki je film predpremierno že predvajal med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi, je nekaj posebnega, ko si film ogledajo ljudje, ki so na točno tem vlaku dejansko bili, ali pa njihovi potomci. Tudi včerajšnje predpremiere v Ljubljani se jih je nekaj udeležilo, med njimi sta bila sin in vnuk Jelke Mrak.

Posneto z donacijami, povsem po resničnih dogodkih

Film je praktično v celoti posnet po pričevanjih preživelih beguncev in zgodovinskih virih, tudi poročilu poveljnika Lovšeta, ki je v poročilu zapisal, da so na vlaku »zapustili nepokretne ranjence. Med njimi je bil tudi moj sin.« Režiser in scenarist Vid Planinc je ta del opisal kot enega najbolj ganljivih. »Pisal sem ga celo noč, ko sem zjutraj končal, so se mi ulile solze,« je povedal. Kot je poudaril, so želeli »v ospredje postaviti človeka. Tiste ljudi, ki so ohranili človečnost.«

Do solz je bil med gledanjem filma, posebej v najtežjih prizorih, ganjen tudi velik del občinstva. Ne le zgodba, vse, od kostumov, posebnih efektov in izjemno realističnega prikaza vojaških poškodb do glasbe in slike, je narejeno na najvišji ravni, bistveno nad običajnimi slovenskimi produkcijami.

Film je bil v celoti posnet z donacijami, brez kakršnekoli podpore države in je prvi izmed večih. Za naslednjega že zbirajo sredstva in ocenjujejo, da bi s snemanjem lahko začeli že letos. Čeprav film stoji kot samostojna zgodba, pa ob koncu vzbuja radovednost, kaj sledi. In 25-članski mladi ekipi ustvarjalcev Studia Siposh idej še ne zmanjkuje, zato vabijo k podpori nadaljevanja filmske serije.

Umetnost, ki spreminja družbo

Čeprav gre za politično občutljivo temo, Alenka Tetičkovič, ki je v filmu upodobila ženo Valentina Meršola Milko Meršol, poudari, da »umetnost lahko na drugačen način spreminja družbo kot politika« in da pri Naši krvi ne gre za geopolitični film, ampak majhno zgodbo svetovne razsežnosti. V samem filmu odzvanja misel, da je bila poleg okupatorjev in partizanov v Sloveniji še ena skupina, ki je med obojimi vse bolj ogrožena le želela preživeti in da v vojni v prvi vrsti ni bilo dobrih in slabih, belih in rdečih, pač pa tri skupine: tista, ki je kri maščevala s krvjo, tista, ki je skušala pobegniti in svoje življenje rešiti in tisti, redki, ki so za druge tvegali življenje in ostali, četudi za ceno lastne krvi.

Začetek in konec pa zaznamuje misel: »Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo.«