15 tisoč uradnikov manj in konec socialnega turizma: Interventni zakon odpira vojno o prihodnosti države

Slovenija je država, kjer se davčne razbremenitve obravnavajo kot nevaren šport. Kot base jumping. Kot ruska ruleta. Kot da se bo ob nižjem DDV na osnovna živila nenadoma odprla razpoka v Triglavu in bomo vsi padli v brezno neoliberalizma, kjer nas bodo čakali Brodnjak, normiranec in še kakšen zlobni mikro s. p. z brki. Levica to vidi tako: če država ne pobere, država ne obstaja. Če ne obdavči, ne ljubi. Če ne regulira, ne diha. Zato je interventni zakon tretjega bloka za njih skoraj teološki problem. Ne gre za številke. Gre za vero. Njihovo vero v državo kot edinega odrešenika.

V državnem zboru smo dobili razpravo, ki je bila v resnici učna ura o tem, zakaj levica ne zna biti v opoziciji. Ko so na oblasti, so “odgovorni”. Ko so v opoziciji, so “ogroženi”. In ko so ogroženi, postanejo dramatični. Najbolj komično je, da ista politika, ki je štiri leta brez zadržkov povečevala izdatke, zdaj nenadoma igra fiskalnega angela varuha. Predlogu očita “luknjo”. Seveda bo luknja. Ko nekdo spusti davek, je treba nekje zategniti. A levica govori o luknji, kot da je proračun do včeraj stal kot katedrala. Ne. Proračun diha na škrge že zdaj, in to zaradi njihovega “socialnega” upravljanja, ki je pomenilo predvolilne bombončke, rast stroškov dela, rast aparata in rast pričakovanj, da bo država pokrila vse. Če bi bila država res mama, bi jo CSD že zdavnaj poklical na razgovor.

V državnem zboru smo dobili razpravo, ki je bila v resnici učna ura o tem, zakaj levica ne zna biti v opoziciji. Ko so na oblasti, so “odgovorni”. Ko so v opoziciji, so “ogroženi”.

Interventni zakon je politični signal

Zato je treba jasno reči: interventni zakon je politični signal. Jernej Vrtovec je to izrekel brez ovinkarjenja: politični preobrat mora dobiti razvojni preobrat. Vsebina zakona je pravzaprav ena sama provokacija proti slovenski navadi, da kaznujemo nadpovprečno produktivno delo in se potem čudimo, zakaj nimamo nadpovprečnega razvoja. Mojca Žnidarič je zadela bistvo v enem stavku. Država, ki kaznuje produktivnost, dobi povprečnost. In povprečnost je slovenska uradna ideologija, samo da ji rečemo “enakost”.

Levica pa odgovori s starim refrenom: zakon je za bogate. To je slogan, ki v Sloveniji vedno deluje, ker igra na zavist, ki jo znamo moralno oprati kot pravičnost. Problem je, da tu vsebinsko ne zdrži. Najtežji ukrepi v zakonu so ravno tisti, ki koristijo širši populaciji: hrana, energenti, delo upokojencev, dostop do zdravstvenih storitev. Razvojna kapica pri 7.500 evrih bruto je v korist ožjemu krogu, res. Ampak to je morda smiseln ukrep, ki lahko prepreči, da se najproduktivnejši kadri in uprave podjetij umikajo čez mejo.

In tu pridemo do tistega, kar se dogaja v ozadju in je bolj nevarno kot katerakoli postavka zakona. Sindikati rožljajo. In po kuloarjih je slišati, da ne gre le za rožljanje, temveč za ostrenje nožev. Kajti štiri leta so se pogajali. Nekaj dosegli in sedaj izgleda, da bo čez noč vse to ogroženo. Pri tem, da je javni sektor tako raznolik, da je enačenje vseh z vsem politična smrt. Obenem pa bi morali biti sindikati tudi sami to priznati na glas. Namesto tega pa vlada omerta solidarnosti in ščitenja drug drugega do bridkega konca. Raje vojna vseh z vsemi, kot pa iskanje skupne rešitve.

Vojna s sindikati je neizogibna, aparat se bo branil

Je vojna s sindikati med sestavljanjem vlade smiselna? Z vidika politične stabilnosti skoraj zagotovo ne. Čas za socialni dialog ni nikoli odveč, je pa lahko stran vržen čas, če so fige v žepih. Z vidika resničnosti pa je neizogibna, če bo nova oblast hotela narediti karkoli resnega. Ker slovenski problem ni v tem, da nimamo zakonov. Slovenski problem je v tem, da imamo preveč aparata, ki živi od zakonov. In ta aparat se bo branil. Ne z argumenti, ampak s strahom.

Najlažje je reči: nižji davki pomenijo manj javnih storitev. To v Sloveniji pade na plodna tla, ker ljudje čutijo, da javne storitve že zdaj škripajo. Ne povedo pa jim, zakaj škripajo. Škripajo, ker preveč denarja ne pride do storitev, ampak ostane v sistemu, da sistem živi. Še več pa jih odteka neznano kam.

Trije koraki do optimizacije

Če hočemo iskreno, obstajajo trije koraki, ki bi večino načelnih ciljev prihodnje koalicije naredila izvedljive. Prvi je klestenje javnega aparata. Ne kozmetika. Ne “optimizacija”. Realno: 10 do 15 tisoč manj administrativnih delovnih mest po vseh zavodih, ministrstvih, agencijah in priveskih, ki so se razrasli kot mah na vlažnem zidu. To je pravno zapleteno, ker so zaščiteni kot kočevski medvedi. Če zgolj na glas razmišljam: nagrade za prostovoljne odhode, sistemske reorganizacije, združevanja in konsolidacija viškov na enem ministrstvu, ki se ga potem ukine. Ne vem – za iskanje te rešitve je poklican marsikdo drug.

Drugi korak je prekinitev socialno-medicinskega turizma, ki je presegel vse meje. Socialne in zdravstvene pravice morajo biti vezane na državljanstvo, razen tam, kjer obstajajo jasne vzajemnosti. Dovolj je bilo iluzije, da smo dobrodelna blagajna Balkana, medtem ko domači človek čaka na storitev. Države Balkana so praktično v EU, nas prepričuje Bruselj, torej v družini razvitih. Dovolj denarja smo jim zdajali v zadnjih 80ih letih.

Kot tretje pa je potrebno zastaviti resen boj proti korupciji. Vendar za to mora biti pripravljen nekdo živeti praktično v bunkerju. Kajti so politični tereni, kamor je zašla redka noga, ter drugi, kjer si velika večina vseh barv podaja kljuko. Ti tereni pa so najbolj nevarni za spremembe, saj ogrožajo status quo v ozadju tistih, ki si želijo vladati Sloveniji, čeprav niso izvoljeni.

Interventni zakon je bojišče, ki odpira večjo fronto, kot se zdi. Je bitka na dnu hriba realnih sprememb, do vrha katerega je še prekleto daleč

Štiri leta pekla

Če bi naredili vse to, bi bilo lažje znižati davke, lažje urediti plačni sistem, lažje zadržati učitelje, medicinske sestre, zdravnike in IT kader v javnem sektorju, kjer jih krvavo potrebujemo, lažje nagraditi delo. In tudi razvojna kapica bi bila manj provokacija in bolj logika. Ampak to pomeni štiri leta pekla. Političnega, medijskega, sindikalnega. Program, ki verjetno ne prinese ponovitve mandata. Prinese pa nekaj, kar v Sloveniji redko dobiš: hvaležnost zanamcev. In tistih, ki v javnem sektorju realno delajo.

Zato je interventni zakon morda res bojišče, ki odpira večjo fronto, kot se zdi. In vprašanje, če je v celoti smiseln, kot je zastavljen. Vendar je bitka na dnu hriba realnih sprememb. Do vrha je še prekleto daleč. Predvsem v mislih povprečnega volivca, ki se mu zdi, da je država bankomat, ne pa mehanizem, ki lahko preživi samo, če ga nekdo servisira. In vsak, ki to izreče, je hitro označen za sovražnika ljudstva. Čeprav se to isto ljudstvo kuha kot žabo v juhi prividne enakosti.

In vprašanje ni, ali bo bolelo. Bolelo bo. Vprašanje je, ali bomo po štirih letih imeli državo, ki spodbuja delo in razvoj, ali pa bomo imeli še en mandat državne uspavanke, v kateri je vse “za ljudi”, ljudje pa živijo vedno slabše.