Nauk prihajajoči vladi: če so sindikati proti nižanju davkov, potem bodo proti čemurkoli

V Sloveniji vse po starem, bi lahko dejali v obdobju prostega teka, ko je jasno, da je Golobova koalicija izgubila zaupanje večine Slovencev in mandat za vodenje države dobiva drugačna politika.

Nemara ste že pozabili na kodrastega sivolasca, ciklično pojavljajočega se v javnosti ob zanj potrebnem času. Čeprav se zdi, da je zadnja štiri leta preživel v globokem zimskem spanju, je sindikalist Branimir Štrukelj še vedno tu. In kot ob jutranji zarji, se Svizec ponovno predrami, ko nad deželo sonce zasije v nekoliko bolj rumeni namesto rdeči barvi. Takrat torej, ko se nakazuje, da bi na oblast lahko ponovno prišli tisti, v boju s katerimi sindikalisti pred usihajočim članstvom opravičujejo svoje direktorske plače.

Da bosta »sindikalni boj in ustavnosodniški nadzor« ključna stebra upora proti Janšizmu 4.0, je v prejšnjem Utripu na TV SLO spomnila aktivistka Špela Kožar. Vsekakor ne bosta edina borca proti drugačni barvi oblasti. Prišteti moramo še pretežni del medijev na čelu z javnima RTV in STA, paradržavno kapitalsko zaledje trde levice, del policijskega in sodnega aparata, levičarske nevladne organizacije in zaveznike v Bruslju.

Po eni strani dobro, saj oblast v državi ponovno dobiva nadzor, kakršnega nima, ko so pri koritu levi – in to je, kot vemo, približno tri četrtine časa samostojne Slovenije. Če bi tako kot Janši, našteti centri moči pod prste gledali Golobu, Jankoviću, Šarcu, Bratuškovi in podobnim, razne bivše pravosodne ministrice in vplivne odvetnice ob špagetih tujcem ne bi razlagale o sodno nedotakljivih šerifih desetih odstotkov, Slovenija pa po indeksu zaznave korupcije ne bi bila v družbi Ruande, Savdske Arabije in Kostarike.

Pa vendar, kolikor je ta nadzor pomanjkljiv ob eni barvi vlade, je pretiran, ko jo zamenja druga. Akterji so namreč na okopih, še preden se vlada dobro formira, a priori pa nasprotujejo praktično vsemu, kar (bodoča) neprava koalicija predlaga, ne glede na to ali je za interesno skupino, ki jo predstavljajo, to koristno ali škodljivo.

 Nismo videli prvič: sindikati proti nižanju davkov v korist ljudi

Naj se sliši še tako absurdno, a da so sindikati proti zakonu, ki znižuje davke praktično vsem družbenim skupinam, novih bremen ali obveznosti pa ne nalaga prav nikomur, ni presenetljivo.

Povsem enako je namreč bilo že kdaj poprej. Najbolj očitno ravno v času prejšnje Janševe vlade, ki je z dvigom splošne dohodninske olajšave dvignila neto plače delavcem, čemur se je Lidija Jerkič v imenu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije uprla z znamenitim argumentom: »Smo proti, čeprav ne vem, zakaj!«.

  Naj se sliši še tako absurdno, a da so sindikati proti zakonu, ki znižuje davke praktično vsem družbenim skupinam, novih bremen ali obveznosti pa ne nalaga prav nikomur, ni presenetljivo.

Ko je Golobova vlada z interventnim zakonom, obsežnejšim od dotičnega, »škodljive posledice« davčne razbremenitve Janševe vlade odpravila, in družinam šolnikov (in vseh ostalih) v letni družinski proračun izvrtala 3.000 evrov neto luknje, prvega Svizovca Branimirja Štruklja ni bilo ne videti ne slišati.

Podobno je bilo v zdaj že nekoliko pozabljenem primeru iz leta 2012, ko je takratni finančni minister Janez Šušteršič bančni sistem pred sesustjem reševal z ustanovitvijo t. i. Slabe banke, na katero so prenesli nasedle kredite slovenskih bank. Proces je miniral minorni sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije z zahtevo po referendumu v trenutku, ko je bil čas vreden več kot zlato. Ustavno sodišče je takrat trezno presodilo, da bi referendum za posledico lahko imel izgubo ekonomske suverenosti Slovenije in ga ni dopustilo.

Ko je kasneje slabo banko prevzela »prava« oblast z nastavljeno političarko Pozitivne Slovenije Alenko Bratušek, in preko nje reševala premoženje zavoženih tranzicijskih tajkunov, ni glasu povzdignil noben sindikalist – kaj šele, da bi napovedal kakšen protest ali referendum.

Ne vem, kaj je vprašanje, ampak vem, da je odgovor: proti!

Zgodovinski spomin je pomemben za razumevanje, zakaj bodo sindikati vedno proti čemerkoli, kar pripravi desnosredinska opcija, četudi bi predlagani ukrepi izboljšali materialno stanje in blaginjo tistih, ki jih pregovorno zastopajo. Tako je, ker sindikati v času tranzicije niso šli skozi demokratično preobrazbo, kjer bi postali resnični zastopniki interesov delavstva, ne pa podaljšek interesov partije, kar so bili v socializmu. Branimir Štrukelj je bil sindikalist še v jugoslovanskih časih, šolski sindikat pa vodi že točno 30 let. Potem pa Janši očitajo, da je relikt preteklosti, čeprav je bil skupaj na oblasti ravno dva polna štiriletna mandata.

Posledica tega, da so po miselnosti in metodah delovanja ostali v nekih drugih časih, je tudi velik osip članstva v zadnjih letih – del sindikatov je že manj kot četrtina zaposlenih, je pa delež višji v javnem kot v zasebnem sektorju.

In ravno javni sektor je največja in dobro gojena baza Gibanja Svoboda ter njenih predhodnic, leva oblast in sindikati pa tu delujejo z roko v roki, kar nenazadnje priča skupna napoved naknadnega zakonodajnega referenduma, če bo interventni zakon tudi sprejet.

A zavedajoč se njihove prave nravi in interesov, se nastajajoča desnosredinska koalicija sindikalnega boja ne bi smela ustrašiti. Jasno, zganjali bodo hrup, organizirali proteste, stavke in nagajali, kjerkoli se bo dalo. Pa vendar, desna večina je od volivcev dobila jasen mandat za spremembo statusa quo, v kar je potrebno zagristi, četudi bo to pomenilo 4 leta pekla, kot se je pred menoj slikovito izrazil Martin Nahtigal.

Zakon naj bo sprejet in gremo na referendum. Če bo prestal referendumsko odločanje, bo to najvišja stopnja legitimnosti za spremembe, ki so v Sloveniji nujne, vzpostavljena nihalka za vzpon na hrib, o katerem piše Martin. Če bo zakon padel, bo to sporočilo, da okolje še ni zrelo za korenitejši izhod iz socialistične miselnosti. Prihajajoči vladi bo v tem primeru lažje – sprememb se bodo lahko lotevali po kapljicah, v proračunu bo ostalo več denarja.

Poraženci tako ne bodo politiki, temveč državljani. A če je to usoda, ki jo bodo izbrali – pa naj bo tako.