Izgredniki in aktivisti uničujejo v imenu levice. A na oblast bodo pomagali desnici

12. 10. 2026, 18:59

7 minut branja
Deli

Nemiri v Zahodni Evropi ne pojenjajo. Spremljamo scenarij revolucije, ki pa, kot bomo videli, svojega cilja verjetno ne bo dosegla. Začelo se je z nezadovoljnimi učenci v Franciji, val je pljusknil tudi v sosednjo Belgijo, vse bolj očito pa je, da se nadaljuje s politično motiviranim nasiljem mladoletnikov, ki vključuje tudi agitatorstvo v režiji skrajne levice in cilje, povezane s Palestino in pravicami ilegalnih migrantov.

Na drugi strani se pojavljajo očitki o policijskem nasilju, medtem ko izgredi protestnikov predstavljajo vse hujši pritisk na francoskega predsednika Macrona in manjšinsko vladi premierja Lecornuja.

Poleg opustošenih ulic so nemiri rezultirali tudi v rasti podpore politični skrajni levici (Mélenchonove LFI) in desnici (RN Marine Le Pen).

Začelo se je z učitelji in dijaki

Val protestov, izgredov in nasilja se je začel 17. septembra v francoskem multietničnem Créteilu kot protest proti pomanjkanju učiteljev in slabim razmeram v šolah. Dijaki so podprli učiteljsko stavko, protest pa se je razširil prek družbenih omrežij, v naslednjih dneh pa se je prvotnim zahtevam pridružilo uničevanje premoženja in posledično spopadi s policijo.

Sledila je politična mobilizacija; nekateri francoski viri sicer menijo, da je politika v podobi skrajno levih gibanj (Antifa) in v koordinaciji skrajno leve LFI načrtno zanetila nemire. Kakorkoli, politika je na javno sceno stopila 21. septembra, ko je LFI podprla blokado šole v Créteilu.

Do 25. septembra je bilo v pariški regiji zabarikadiranih že okoli 60 šol, 21 posameznikov so varnostni organi pridržali. Sledil je poziv k uporu po celi državi, in v nekaj dneh je bilo barikadam podvrženih 180 šol, 28. septembra je bilo v enem dnevu pridržanih 164 ljudi, poškodovanih pa okoli 24 policistov in dijakov.

Zakaj politizirati mladostnike

Slednji so za množično agitacijo k nasilju najlažja tarča; sami najlažje nasedejo ideologiji in izvedejo “umazano delo”, javnost pa jim to najlažje oprosti. Mladostniški zagon in naivno sledenje pravičniškim ciljem, četudi legitimnih, jih hitro porinejo na napačno stran zakona, obenem pa so zaradi svoje “otroške nedolžnosti” za širšo javnost pri takšnih dejavnostih najbolj sprejemljivi.

Kršenje zakonov in nasilništvo jim je lažje oprostiti, če je v očeh javnosti podprto s “pravičnim ciljem”, s tem pa pridobijo simpatije, katerih sadove žanje njihovo politično ozadje, v tem primeru skrajna levica na čelu s stranko LFI, pod njenim okriljem pa skrajno leva gibanja in islamske skupnosti.

Mladi so za politično ozadje tvegali veliko: do danes je bilo pridržanih 6.877 ljudi, od tega 86 % mladoletnih. 2.376 jih je v kazenskih postopkih, odrejenih pa je bilo 21 priporov.

Divjanje po ulicah in ranjeni policisti

Navdahnjeni z “uspehom” francoskih kolegov so se protestov lotili tudi študentje v francosko govorečem delu Belgije. Protestirali naj bi zlasti proti višjim stroškom študija, zmanjševanju sredstev za izobraževanje in spremembam šolskega sistema.

Do danes je bilo v tej državi izvedenih 194 pridržanj, med njimi 114 mladoletnih, poškodovanih pa kar 43 policistov. Slednji so med drugim uporabljali solzivec in druga prisilna sredstva, vendar visoko število poškodovanih poraja dvom v pravilnost taktičnih odločitev.

“Študenti in dijaki” so takole uničevali in ropali po bruseljskih ulicah:

Povratek levice na sceno na več nivojih

V obeh državah so obveščevalni viri navedli, da so akcije vodene s strani leve politike, na terenu pa jih koordinirajo skrajna aktivistična gibanja, kot so Le Poing levé / Révolution permanente, komunistični Jeunesse communiste, dijaški sindikat Union syndicale lycéenne, Belrefugees v imenu migrantov, in mnoge druge.

Vse skupaj se odvija po scenariju revolucije: v ozadje imamo politično ozadje (LFI), ki preko agitacije in koordinacije (Antifa in ostali) usmerja množice (mlade in mladostnike), da s kršenjem zakonov in nasiljem zagovarjajo legitimen cilj (boljše šolstvo, pravice manjšin), kar se posledično pretvori v korist političnega ozadja. Tako se v osnovi legitimen cilj zlorabi za dosego nečesa, kar je družbeno močno vprašljivo, in namesto boljšega šolstva dobimo podporo Hamasu.

Boljše šolstvo je legitimen cilj, vse dokler monopola nad tematiko s sindikati v slogu Branimirja Štruklja ne prevzame radikalna politika.

Tudi protesti so legitimni, dokler se ne sprevržejo v nasilje; v obravnavanem primeru so se “povsem po naključju” cilji spremenili v korist Palestine in proti napovedanemu omejevanju muslimanskih pokrival ter poostrenim ukrepom proti ilegalnim migrantom.

V nasilnih protestih so cilji skrajne levice (destrukcija tradicionalnih centrov moči) in priseljencev večinoma muslimanske vere (migracije, Palestina, kulturne pravice) našli skupni imenovalec: nastopiti proti francoski (in belgijski) oblasti.

Vse večja polarizacija

Ta je šibka; Lecornujeva vlada v parlamentu nima večinske podpore, če pa govorimo o političnih truplih, je med evropskimi voditelji sinonim zanje gotovo prav Macron. Poleg družbenih nemirov Francijo pesti tudi kriza javnih financ.

A politična razmerja v Franciji se z izgredi bistveno niso premenila. Krepi pa se polarizacija: Mélenchon in Le Penova sta pridobila vsak po dve odstotni točki, in imata tako 17 oziroma 35 % podporo.

Čeprav zahteve mladih podpira 72 % Francozov, pa v 55 % nasprotujejo nasilniškim metodam in menijo, da bi se morali protesti končati. Medtem se desna stran krepi, in po vseh projekcijah bo v drugem krogu predsedniških volitev prihodnje leto zmagala Le Penova, za Mélenchona pa je predsedniški stolček le oddaljen sen.

Drži, da si z organizacijo, ali vsaj podporo takšnim akcijam krepi položaj in utrjuje bazo, vendar na drugi strani krepi tudi Le Penovo. Izgredništvo je sicer francoska folklora, saj se ga poslužuje tudi skrajna desnica (rumeni jopiči), a kot kaže, ta metoda nikomur ne prinaša odločilne prednosti.

V prihodnosti pretresov ne gre pričakovati. Priča smo ciklu nasilja, kot smo jih v Franciji vajeni, a kritična masa za radikalnejše spremembe ni dosežena; večina družbe jim ni naklonjena in teži k stabilizaciji. Kako se bo pričujoča kriza izšla, pa je v veliki meri odvisno od ponudbe vlade, ki jo bo podala protestnikom, in na drugi strani ukrepanja varnostnih organov.