Bo evropska desnica zaradi Ceute obračunala s Sánchezom?

Prizori več deset tisoč ljudi, ki so v enem dnevu prestopili mejo med Marokom in špansko Ceuto so evropski desnici ponudili idealen trenutek za obračun s španskim premierjem Pedrom Sánchezom. 

Njegovi nasprotniki krizo predstavljajo kot dokaz, da je s politiko regularizacije nezakonitih priseljencev ogrozil ne le Španijo, ampak celotno območje brez notranjih meja. Italija je medtem že uvedla nadzor za potnike iz Španije, Francija je okrepila svojo mejo, domača opozicija pa odkrito govori o koncu Sánchezove vlade.

Kriza v Ceuti se je v manj kot 24 urah iz humanitarne in varnostne katastrofe spremenila v enega najostrejših evropskih političnih spopadov zadnjih let. Po podatkih španskega notranjega ministrstva je v majhno špansko mesto na severni obali Afrike v enem dnevu vstopilo približno 50.000 ljudi. Predsednik Ceute Juan Jesús Vivas je njihovo število ocenil celo na okoli 60.000, kar je primerljivo z več kot dvema tretjinama običajnega prebivalstva mesta.

Sánchez llega al Palacio Autonómico de Ceuta entre abucheos y gritos de “fuera”, “dimisión”, “hijo de puta”… pic.twitter.com/VkUjdNyXfT

— Libertad Digital (@libertaddigital) July 31, 2026

Najmanj 57 ljudi je umrlo. Nekateri so se utopili, druge je množica poteptala oziroma stisnila ob mejne ovire. Do petka zvečer se je po navedbah oblasti približno 48.300 ljudi že vrnilo v Maroko, vendar je politična škoda ostala.

Premier Pedro Sánchez je v Ceuti dogajanje označil za napad in kršitev ozemeljske celovitosti Španije. Za množični premik je obtožil tihotapske mreže, ki naj bi med ljudmi razširile zavajajočo razlago nedavne sodbe vrhovnega sodišča in ustvarile vtis, da Španija ljudi, ki priplavajo po morju, ne more več vračati.

Toda medtem ko je Sánchez govoril o tihotapcih, so njegovi nasprotniki že oblikovali drugačno zgodbo. Po njihovi razlagi se v Ceuti ni zgodila nepredvidljiva mejna kriza, temveč logična posledica Sánchezove politike. Premier naj bi s popuščanjem pri migracijah, regularizacijo več kot milijona ljudi in nasprotovanjem trši evropski politiki vračanja sam ustvaril pogoje za množični naval.

Od mejne krize do boja za Sánchezovo politično preživetje

Najostreje je napadel voditelj stranke Vox Santiago Abascal, ki je množični prihod označil za invazijo in Sáncheza obtožil, da deluje kot sovražnik lastne države. Abascal ni zahteval le spremembe migracijske politike, ampak neposreden konec vlade. Po njegovem lahko Španija krizo reši samo tako, da Sáncheza odstrani z oblasti in proti njemu sproži sodne postopke. Takšna retorika je sicer značilna za Vox, toda tokrat se ji je v nekoliko zmernejši obliki pridružila tudi največja opozicijska Ljudska stranka.

Njen predsednik Alberto Núñez Feijóo je dejal, da so prizori premaganih mejnih položajev posledica neodgovornih odločitev na področju migracijske politike. Dogajanje je opisal kot podobo propadanja, ki si je Španija ne zasluži, ter zahteval uporabo izrednih državnih mehanizmov in množično napotitev varnostnih sil.

Predsednica madridske regije Isabel Díaz Ayuso je šla še korak dlje. Sáncheza je obtožila, da dovoljuje »invazijo Španije prek Ceute«, da bi z njo prekril korupcijske in sodne afere, ki bremenijo njegovo Socialistično stranko in ljudi iz njegovega političnega kroga.

Melonijeva je iz grožnje naredila dejanski ukrep

Giorgia Meloni je bila med prvimi evropskimi voditelji, ki so krizo predstavili kot nevarnost za celotno schengensko območje. Sprva je govorila o možnosti izrednih ukrepov proti Španiji. Nato je njena vlada naredila korak dlje in za en mesec ponovno uvedla nadzor za neevropske državljane, ki iz Španije v Italijo prihajajo po zraku ali morju. Gre za selektivne kontrole dokumentov ljudi brez državljanstva Unije. Kljub temu je politično izjemno pomemben, saj je Italija spor s Sánchezom prenesla iz besed v delovanje.

Italijanski ukrep je pomemben tudi zato, ker razkriva, kako hitro lahko migracijska kriza načne zaupanje med članicami območja brez notranjih meja. Francija je skoraj istočasno okrepila nadzor na meji s Španijo. Notranji minister Laurent Nuñez je na teren poslal dodatne policijske in vojaške enote ter aktiviral mobilno skupino, ki deluje neprekinjeno.

Marine Le Pen je zahtevala še strožje ukrepanje. Če bo izvoljena za predsednico Francije, namerava po svojih navedbah pravico do prostega gibanja v Schengenu omejiti na državljane Evropske unije. Krizo v Ceuti je neposredno povezala s politiko španske vlade ter jo že vključila v svojo predsedniško kampanjo.

Predsednik Evropske ljudske stranke Manfred Weber je dejal, da so prizori na španski meji neposredna posledica privlačnega učinka množične regularizacije in izrabe nezakonitih migracij. Njegova izjava je za Sáncheza posebej neprijetna, saj Weber ne vodi obrobne nacionalistične stranke, temveč največjo politično skupino v Evropski uniji.

Podporo Melonijevi so izrazili tudi predstavniki Finske in Avstrije. Finska notranja ministrica Mari Rantanen je Španijo obtožila popolnega neuspeha pri varovanju zunanje schengenske meje, Avstrija pa je napovedala, da je pripravljena zapreti svoje meje, če bi kriza povzročila dodatne migracijske premike. Tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je uporabila izrazito trd jezik. Prizore iz Ceute je označila za nesprejemljive, zahtevala zaustavitev nevarnih prehodov, razbitje tihotapskih mrež in hitro vračanje ljudi brez pravice do bivanja.

Sánchez je pri migracijah vse bolj osamljen

Kriza je prišla v trenutku, ko je Sánchez že izgubljal zaveznike v evropski razpravi o migracijah. V zadnjih letih so se proti strožji politiki premaknile ne le konservativne in desne vlade, ampak tudi del evropske socialne demokracije. Največji trn v peti je bila Sanchezu prav Melonijeva, ki je svoj dogovor z Albanijo o centrih za vračanje postavila kot model, ki ga želi postopoma razširiti na evropsko raven. Vse več držav podpira centre za vračanje zunaj Unije, hitrejše deportacije in strožje omejevanje gibanja ljudi brez dovoljenja za bivanje.

Sánchez je nasprotoval predvsem temu, da bi se tovrstni centri financirali iz skupnega evropskega proračuna, ter opozarjal na pravne in humanitarne posledice. Junija je imel zaradi tega neposreden spor z Melonijevo na srečanju evropskih voditeljev. Takrat je lahko trdil, da Španija ponuja drugačen, bolj vključujoč model migracijske politike. Mesec pozneje je Melonijeva dobila slike, s katerimi lahko trdi, da je ta model propadel.

Evropska desnica ga ne more odstaviti, lahko pa pomaga pri njegovem padcu

Giorgia Meloni, Marine Le Pen ali Manfred Weber španskega premierja seveda ne morejo neposredno odstraniti s položaja. O tem odločajo španski parlament, koalicijski partnerji in volivci. Lahko pa ustvarijo evropsko okolje, v katerem Sánchez postaja vse bolj osamljen in v katerem njegova vlada deluje kot izjema, ki ogroža druge države.

Vsaka ponovna uvedba mejnih kontrol, vsak nastop evropskega voditelja in vsaka obtožba, da Španija ne varuje zunanje meje, krepijo argumente Feijóoja in Abascala, torej direktnih Sanchezovih konkurentov. Španska opozicija lahko zdaj trdi, da Sánchez ni izgubil samo nadzora nad Ceuto, ampak tudi zaupanje evropskih partnerjev. To je posebej pomembno v času, ko premierja slabijo korupcijske afere in vse težje ohranja parlamentarno večino. Ceuta domači opoziciji omogoča, da različne krize združi v eno samo zgodbo o vladi, ki izgublja nadzor nad državo.

Ceuta je evropski desnici tako ponudila tri stvari hkrati. Najprej slike, s katerimi lahko politiko bolj odprto politiko vključevanja migrantov prikaže kot varnostno nevarnost. Nato konkreten primer, s katerim lahko zahteva nadaljnje zaostrovanje evropske migracijske politike.

In nazadnje priložnost za obračun s Sánchezom, ki je v Bruslju nasprotoval načrtom Melonijeve ter drugim pobudam za vračanje migrantov v tretje države. Italijanska uvedba kontrol je ta obračun dvignila na novo raven. Schengen ni več samo del politične grožnje, ampak je postal orodje pritiska na eno od članic. Čeprav skoraj nihče od migrantov iz Ceute ni prišel niti do celinske Španije, so se notranje evropske meje že začele zapirati.

Sánchez je še pred mesecem Melonijevi razlagal, zakaj njen model ni prava pot za Evropsko unijo. Po Ceuti lahko Melonijeva Evropi razlaga, da je Sánchez dokaz, zakaj drugačna pot ne deluje. Evropska desnica pa je dobila idealno priložnost, da ga izolira, oslabi in španskim nasprotnikom pomaga ustvariti vtis, da je njegova vlada postala nevarnost tako za Španijo kot za Evropo.