Brez težav se strinjamo s sv. Pavlom, ki v današnjem drugem berilu iz pisma Rimljanom slavi globočino Božjega bogastva, nedoumljivost njegovih sklepov in neizsledljivost njegovih potov. Se pa že naslednji hip vprašamo, kaj to pomeni za našo vero in naše duhovno življenje. Pomen Božjih globočin se je izrisoval skozi stoletja duhovnih izkustev celotnega krščanskega občestva. Duhovni učitelji, mistiki, teologi, psihologi, filozofi in umetniki pa so si od nekdaj prizadevali ta izkustva tudi opisati.
Ti opisi, pa naj bodo še tako različni, se stikajo v dveh skupnih točkah. Prvič, človek je scela časno bitje, ki nikoli nima obstanka, nikoli se zares ne ustavi, hočeš nočeš gre vedno naprej. Celo ujetnik, zaklenjen v celico, in bolnik, priklenjen na posteljo, se v sebi ves čas gibljeta in spreminjata s tokom svetnega časa, ki ju nosi. Drugič, človek, ki sicer nikoli nima obstanka, in gre vedno nekam naprej, je v svojem bistvu tudi domujoče bitje, ki se polašča krajev tega sveta, jih ureja ali gradi, pa čeprav le simbolično. Nekje hoče biti doma, na svojem. Zato ima puščavnik svojo votlino ali kolibo, nomad svoj šotor ali tabor, revež svoj kot pod mostom, ali zračnik, ob katerem se pozimi greje. Tudi nomadi, ki nimajo stalnega bivališča, imajo svoja začasna in premična domovališča. Če oba vidika povežemo, ugotovimo, da smo vsi ljudje razpeti med zunanjostjo in notranjostjo, vedno smo na poti med domom in tujino, pa naj bo ta pot fizična ali fiktivna, simbolna ali dejanska.
Kaj želimo s tem reči? Človek brez odnosa do kraja ne more izoblikovati trajne identitete. Pojem jaz vedno sovsebuje pojem doma, pa čeprav le začasnega. Duševna neuravnovešenost je prav v tem, da se kdo ne more nikjer ustaliti, zato ne more opredeliti sebe in se odločati iz sebe. Na meji normalnosti je bil življenjski slog klateških menihov in indijskih asketov, ki so bili nenehno v gibanju, da bi se razlastili sebe in prenehali biti domujoče bitje. Želeli so se utopiti v globočini Božjega bogastva. S tem, ko so v navideznih božjih globočinah izgubili sebe, svojo individualnost, so se oddaljili tudi od evangelija in od teologije sv. Pavla, ki ne neha poudarjati, da smo poklicani po imenu, zato naj sebe, svoje enkratnosti, nikoli ne prepuščamo izgubljanju. Kajti bolj ko smo v Kristusu, v njegovih brezmejnih globočinah, bolj bomo pri sebi. Naš jaz je toliko bolj edinstven in izčiščen, kolikor bolj smo potopljeni v globočine Božjega bogastva.
Notrina
Nasprotje med notranjostjo in zunanjostjo je univerzalno. Z razumevanjem zunanjega sveta v osnovi nimamo posebnih težav, čeprav se glede tega, kaj je to, kar vidimo, pogosto motimo. Vsak človek zna vsaj za silo razlagati okoliščine, v katerih se nahaja. Povsem nekaj drugega pa je človekova notrina. V antiki se je zanjo uveljavil pojem duše (psyché), novoveška filozofija pa raje govori o zavesti. A ne glede na to, kako kdo notrino poimenuje, je bil nekdaj in je danes pred isto zadrego: jezik čiste notranjosti namreč ne obstaja. Na to sta zlasti opozarjala velika novodobna filozofa Heidegger in Wittgenstein.
To pomeni, da tudi takrat, ko govorimo o svoji notrini, ali o globočinah Božjega bogastva, vedno govorimo iz-sveta, nekako v skladu s tem, kar telesno in psihično zaznavamo. Nekateri vidijo v tem nekakšno prekletstvo, iz katerega bi se morali nujno izviti. Toda jezik notrine, neodvisen od zunanjih dejstev, ne obstaja. »Meje mojega jezika, so meje mojega sveta.« Na tem znamenitem izreku je Ludwig Wittgenstein (1889–1951) zgradil svojo vplivno filozofijo.
Sodobni francoski krščanski mislec Jean-Louis Chrétien (1952–2019) pa ima povezanost človekove notrine z zunanjim svetom za blagoslov. Po njegovem prepričanju se najintimnejša, najskrivnejša notranja izkušnja sicer res ne more izraziti, se zapopasti in ubesediti same sebe, lahko pa se izrazi s skupno govorico, izhajajočo iz občega izkustva.
Ta trditev nam pomaga razumeti, zakaj v Cerkvi tako poudarjamo izročilo, različne ubeseditve naše notrine. Ne Avguštinov ne Bernardov ne Terezijin opis duhovnega izkustva ni absoluten, popoln, zaključen sam v sebi, razumljiv po črki opisa, marveč vsi ti opisi skupaj, s še mnogimi drugimi, le tipaje, simbolno in obenem realno razodevajo to, kar je imel v mislih sv. Pavel, ko je rekel: O globočina Božjega bogastva.
Nobena velika duhovna osebnost krščanskega duhovnega izročila ni velika in edinstvena zato, ker bi ji uspelo celovito in brez preostanka zaobjeti vse svoje duhovno izkustvo, ampak je nekdo velik v orisu svoje notrine zato, ker se je s svojim izkustvom Božje bližine in globočine umestil v občestvo Cerkve, v široko duhovno referenčno polje nedoumljivih Božjih sklepov in neizledljivosti njegovih potov.
Če tako razumemo opise notrine, se izognemo nevarnosti, da bi kdo svoja duhovna spoznanja razglasil za najvišjo modrost, za brezprizivno osebno razodetje, ki bi se mu morali drugi podrejati in mu slediti. Da v takšni zmoti o sebi in svoji enkratni poklicanosti za reševanje sveta tičijo duševni bolniki, je znano. A imamo ljudi, ki naj bi bili duševno uravnovešeni, a si vseeno domišljajo, da je prav njihovo dojetje globočin Božjega bogastva brez preostanka, popolno in zato normativno za druge. Okoli takšnih fundamentalističnih gorečnikov in vizionarjev, ki so polni kritike do obstoječih razmer, nastajajo sekte, ki trdijo, da so s svojim delovanjem sposobne svet in Cerkev potegniti iz brezna. V vase zaprti blodnjavi se je tudi v moderni dobi, ki se ima za razsvetljeno, znašlo mnogo filozofov in umetnikov.
Govoriti vedno pomeni uprostorjati, urejati pomen. Zato se vsak, ki govori o notranjosti, tudi vsak svetnik in cerkveni učitelj duhovnega življenja, kljub globokemu zavedanju relativnosti in nedorečenosti tega, kar o notranjosti govori, nujno zateka k raznovrstnim shemam. Notranjost, v kateri prihajamo do izkustva globočin Božjega bogastva, seveda nima prostorske razsežnosti, ne obstaja v nobeni zaključeni shemi, a bi brez vsaj nekakšne sheme o tem, kako Bog deluje v nas, sploh ne mogli govoriti. A nam ta govorica, čeprav je nepopolna, vendarle pomaga vstopati v Božje globočine.
Notranji človek
Tega se je dobro zavedal že Platon (427–347 pr. Kr.). Ko je upodabljal sile duše, torej duše, ki ni nekaj prostorskega, se je vseeno zatekal v parabole in sheme, torej v nekaj, kar ima značilnost prostora. Prvi je uporabil izraz »notranji človek«, ki ga pozneje najdemo tudi pri sv. Pavlu (Rim 7,22), čeprav v drugačnem pomenu kot Platon. Te sheme imajo, ene bolj druge manj, zmožnost, da nas odpirajo novim duhovnim izkustvom. Zato tudi sv. Pavel ni vztrajal pri eni podobi, eni shemi, ampak je v vsakem svojem pismu iskal nove metafore, ker nobena posamezna ni ubesedila celotne Božje globočine, pa tudi vse skupaj ne, a je bila vsaka od njih bralcu in poslušalcu v oporo, da se je laže znašel, ko je skušal razumeti Božji odrešenjski načrt in ovrednoti svoje duhovno življenje.
Mogoče ste ob vsem povedanem izgubili sled, in se sprašujete, zakaj se toliko posvečam vprašanju, kako izraziti svojo notrino. Preprosto zato, ker domujemo v tej notrini, v njej prebiva naš jaz. Mi smo to, kar smo v svoji notrini, v njej je naseljena naša identiteta. Čeprav se ta naseljenost ne nahaja v ničemer telesnem ali psihičnem, ni torej prostorska, jo opisujemo s prvinami prostora.
Mogoče ste ob vsem povedanem izgubili sled, in se sprašujete, zakaj se toliko posvečam vprašanju, kako izraziti svojo notrino. Preprosto zato, ker domujemo v tej notrini, v njej prebiva naš jaz.
Mogoče gre to moje razpredanje komu celo na živce. Toda preden kdo reče, da to, kar govorim, nima smisla, naj si prebere ponedeljkovo kolumno v časopisu Delo, kjer avtor piše: »Inženirji poslovnega modela so odlično opravili svoj posel; pripeljali so nas do točke, ko nas potreba po tem, da se nekajkrat na dan priklopimo na stroj, na svoj telefon, ki molze našo pozornost, popolnoma obvladuje.« Potem pa opiše nekaj mladostnikov, ki s starši kampirajo ob Soči. »So sredi narave, ki je tisočletja oblikovala lepoto gora, strugo reke in njenih skalnatih bregov, krošnje dreves in travniškega cvetja. Vsega tega življenja, ki nosi upanje in pomirja dušo, mladci sploh ne opazijo, ampak drsajo po zaslonu. V poletni pripeki teh mladih ne vleče k vodi, pač pa k internetnemu usmerjevalcu. Lovci pozornosti so mladcem ukradli svobodo, ne da bi ti to sploh opazili. Postajajo tisto, kar jim na zaslonu ukažejo, da morajo biti: anksiozni potrošniki, nepotešeni zaljubljenci v denar in blagovne znamke, povzdigovalci tistih, ki čredo vodijo. Namesto da bi iskali stik z očmi, ustvarili globok osebni odnos, se poročili in rodili otroke, sredi tabora v naravi ždijo v svojem virtualnem taboru; vse bolj osamljeni in jezni na ves svet.«
Hoja po neizslednih Gospodovih poteh nas ohranja žive in normalne, ker pijemo iz studenca Božjih globočin.
Komentirajo lahko naročniki