Če iščete recept za dolgo življenje, je ponudba nasvetov precej pestra. Jejte sredozemsko. Hodite deset tisoč korakov. Spite osem ur. Ne kadite. Pijte dovolj vode. Ne pijte preveč vina. Razen morda kozarca rdečega, ker je nekoč nekdo rekel, da je dober za srce.
Zdaj pa prihaja še nekoliko bolj radikalen predlog: pojdite v samostan.
Raziskava nemških in avstrijskih samostanov namreč kaže nekaj precej zanimivega. Moški v redovnih skupnostih naj bi v povprečju živeli približno pet let dlje kot moški zunaj samostanskih zidov. Raziskovalni projekt, ki se je začel leta 1997, danes vključuje podatke o 16.591 članih redov – 9.569 redovnicah in 7.022 redovnikih.
Pet let. To ni več razlika med »še eno sezono paradižnika na vrtu« in ničemer. Pet let je pet dodatnih poletij, pet božičev, pet sezon gob, pet let priložnosti, da človek ugotovi, kaj v življenju še želi. In kaj imajo menihi, česar povprečen sodoben moški nima?
Raziskovalci ponujajo več razlag.
Prvi recept: življenje, pri katerem približno veš, kaj bo ob treh popoldne
Samostansko življenje ima nekaj, kar je v sodobnem svetu skoraj eksotično: ritem. Striktno določen časi za vstajanje, molitev, delo, obroke, počitek in spanje. Ni vsak dan nov organizacijski eksperiment. Ni treba ob 21.47 ugotoviti, da še nisi večerjal, ker si dve uri gledal kratke videoposnetke človeka, od katerih se vsebine praktično ne spomniš.
Redovna skupnost človeku ponuja urejen urnik, predvidljivo okolje in relativno stabilen vsakdan. Raziskovalci prav to omenjajo med možnimi razlogi za boljše telesno in duševno počutje. Kar je nekoliko neprijetna novica za vse nas, ki smo upali, da je skrivnost dolgoživosti v prehranskem dopolnilu za 39,90 evra.
Morda je skrivnost preprostejša. Pojdi spat približno ob isti uri. Jej kosilo takrat, ko je ura za kosilo. In vsake toliko odloži telefon.
Drugi recept: ljudje, ki opazijo, da te tri dni ni na večerjo
Druga velika prednost samostana je skupnost. Ne skupnost v smislu 438 »prijateljev« na družbenem omrežju, od katerih bi vas 417 na ulici verjetno spregledalo.
Prava skupnost. Ljudje, s katerimi desetletja živiš, ješ, delaš, moliš in se – domnevam – občasno tudi pošteno spričkaš glede tega, kdo je spet pustil motiko na napačnem mestu.
Takšna okolica pomeni, da spremembe pri človeku drugi hitro opazijo. Če nekdo postane nenavadno tih, začne težje hoditi, hujša, se zmede ali se umika iz skupnosti, obstaja precejšnja možnost, da bo nekdo vprašal, kaj se dogaja. Raziskovalci kot eno od prednosti redovnega življenja omenjajo prav medsebojno skrb in zgodnejše zaznavanje telesnega ali duševnega pešanja.
Tretji recept: nekaj, zaradi česar zjutraj vstaneš
Naročniška vsebina
Četrti recept: nekoliko manj vsakodnevnega kaosa
Naročniška vsebina
Bolj za šalo in za moški ego
In potem je tu dejavnik, ki ga raziskovalci nekako niso omenili … Na tej točki bi marsikateri poročen moški dvignil prst in opozoril na očitno metodološko pomanjkljivost raziskave: Menihom se ni treba ubadati z ženskami.
Če bi raziskavo izvajali v kakšni slovenski gostilni, bi bila ta razlaga verjetno med prvimi tremi. Ena najzanimivejših ugotovitev raziskave je nekaj drugega. V splošni populaciji ženske praviloma živijo občutno dlje od moških. Toda ko raziskovalci primerjajo redovnike in redovnice, ki živijo v precej podobnih okoliščinah, se razlika močno zmanjša.
Po rezultatih projekta naj bi biološki dejavniki pojasnili največ približno eno leto razlike v pričakovani življenjski dobi med spoloma. Velik del večje umrljivosti moških zunaj samostanov naj bi bil torej povezan z nebiološkimi dejavniki – načinom življenja, vedenjem in okoljem.
To je precej zanimiva ugotovitev. Moški torej morda nismo že po konstrukciji obsojeni na to, da prej “odpovemo”. Morda samo nekoliko bolj vztrajno počnemo stvari, zaradi katerih prej “odpovemo”.
Kako podaljšati življenje, ne da bi postali menihi?
To je verjetno najbolj uporabno vprašanje. Ni treba v samostan. Lahko pa si od samostanskega življenja izposodimo nekaj idej.
Malo več reda v dnevu. Redne obroke. Dovolj spanja. Nekaj tišine. Manj stalnega bombardiranja z informacijami. Delo, ki ima jasen začetek in konec. Ljudi, s katerimi imamo resnične odnose. Nekaj, kar našemu življenju daje smisel. In dovolj dobro skupnost, da bo nekdo opazil, da je z nami nekaj narobe.
Marsikdo bo s sarkazmom dejal, da ne bi moglo biti bolj enostavno. A za pet let življenjskih izkušenj se skoraj splača, kajne?
En odgovor na “Skrivnost dolgega življenja? Postanite menih. Ali pa vsaj živite malo bolj po samostansko”
Ora et labora je rekel sv. Benedikt. Se pravi, pravo razmerje med tistim, kar imenujemo duhovnost in fizičnim delom. Ravnotežje. To je recept, ki je ustvaril Evropo, ki jo zdaj pospešeno uničujemo oziroma, natančneje, jo uničuje sekta psihopatov na oblasti. Vsak samostan je moral biti samooskrben, nobenemu menihu ni bilo dovoljeno parazitirati, vsak je moral prispevati skupnosti. Ni delal zase. Regule izpred 1400 let so še danes vredne študija kako se vodi oz. urejuje nekak skupnost, da je uspešna. In avtor prispevka zgoraj je poudaril nekaj, kar smo izgubili z amerikanizacijo našega življenja. Ritem. Pojdite malo peš po mestu, ustavite se na kaki trolejbusni postaji…. vsi nekaj cuzajo ( to go) , ližejo, se bašejo…. kam je šel ritem prehranjevanja? In potem je debelost problem. ITD. O tem se da še pisati na dolgo in široko. Dobra tema.
Anekdota: V kartuziji Pleterje sem pred 50. leti priorja Drolca vprašal, zakaj morajo menihi fizično delati? In je odgovoril : T., Od knjig se je že komu zemešalo, od dela še nikomur. Sem si zapomnil.
Komentirajo lahko naročniki