Šest ur za tri sekunde z Dončićem, prazne tribune za reprezentanco: Smo le še navijači zvezdnikov?

Šest ur čakaš pred hotelom. Vmes nekajkrat preveriš telefon, pogledaš, ali se pri vhodu kaj dogaja, in ob vsakem premiku varnostnikov pomisliš, da je napočil veliki trenutek. Nato se vrata končno odprejo. Mimo pride Luka Dončić, za njim še nekaj njegovih soigralcev. Eden pogleda v tla, drugi v telefon, tretji se za nekaj sekund ustavi. Dončić ti nameni tri sekunde. Morda te sploh ne pogleda. Ti iztegneš telefon, pritisneš na zaslon in fotografija je narejena. Šest ur za tri sekunde.

Nato fotografijo objaviš na Instagramu in si car. Zakaj že?

Zgoraj karikiran primer je bil del vsakdana odkar so v Slovenijo prišli LA Lakers. Ne razumite me narobe. Popolnoma razumem otroka, ki več ur čaka na svojega športnega idola. Razumem desetletnika, ki spi v Dončićevem dresu, pozna vse njegove statistične podatke in bo fotografijo z njim naslednji dan ponosno pokazal celotnemu razredu. Zanj Dončić ni samo slavni košarkar. Je junak, vzornik in morda razlog, da je tudi sam začel metati na koš.

Tisti trenutek, ko se mlad Slovenec vrže po majici, jo ujame in jo kaže prijateljem, je zanj mikro-zmaga.
Dopamin. Status med vrstniki. Občutek, da si bil “izbran”.

Realnost: majica je skoraj ničvredna.
Lakersi, Vanderbilt, Luka – za 99,9 % teh otrok ne bodo nikoli nič…

— PATRIOTS.EU (@Neoultra14) August 22, 2026

Nekoliko težje pa razumem tiste odrasle, ki se ob prihodu svetovnih zvezdnikov spremenijo v lovce na tri sekunde njihove pozornosti. In pogosto niti ne zato, ker bi bili njihovi navijači. Pomemben je le dokaz, da so bili blizu. Bili so tam. Videli so ga. Stali poleg njega. Naredili fotografijo.

¡¡¡¡¡PERO QUE LOCURA ES ESTA!!!!! 😂😂😂😂

Luka Doncic llevó a los Lakers a un viaje en barco por el canal del río Ljubljanica como su siguiente regalo

(Vía: Ekipa_sn/IG) pic.twitter.com/yQTH9StikS

— pruasss (@pruasss) August 21, 2026

In ker je on pomemben, sem na tej fotografiji za trenutek pomemben tudi jaz.

Gre za nekakšen prenos slave na daljavo. Lakersi so zvezdniki, zato naj bi nekaj njihovega zvezdništva padlo tudi na človeka, ki stoji ob njem. Ti pa imaš novo profilno sliko, zgodbo na Instagramu in dokaz, da si bil del nečesa velikega. Čeprav v resnici …

Kult zvezdnika pred kultom reprezentance

Pojdimo sedaj k absurdu. Vzporedno s pohajkovanjem Lakersov po Sloveniji je igrala slovenska košarkarska reprezentanca. Tista reprezentanca, zaradi katere smo nekoč ustavljali življenje, prestavljali obveznosti in množično sedeli pred televizijskimi zasloni. Le da tokrat v njej ni bilo Luke Dončića. In tudi gledalcev skoraj ni bilo.

Medtem ko je vijoličasto-zlati zasedbi na vsakem koraku sledila množica oboževalcev, se je na reprezentančnih tekmah v Tivoliju in Zlatorogu zbralo le nekaj več kot 1500 ljudi. Še ne tako dolgo nazaj so bile tudi pripravljalne tekme Slovenije razprodane skoraj takoj. Toda takrat je igral Dončić. Del razlage je zagotovo v cenah vstopnic. V prejšnjem ciklu so bile očitno previsoke, zdaj so jih sicer znižali in ponudili tudi družinske pakete, a obisk tekme za družino še vedno ni poceni. Pošteno je, da tega ne spregledamo. Toda kontrast je vseeno preveč očiten, da bi ga pojasnili samo s cenami.

Za tri sekunde z Dončićem smo pripravljeni ure stati pred hotelom. Za možnost, da bomo v nočnem klubu nekaj miz stran od Lakersov, so pripravljeni plačati sto evrov. Ko je treba kupiti vstopnico in dve uri navijati za slovensko reprezentanco brez največjega zvezdnika, pa zanimanje nenadoma izgine.

Klemen Prepelič ima še kako prav. Slovenska reprezentanca ni samo Luka Dončić. Bila je pred njim, je z njim in bo tudi po njem. Dončić jo naredi boljšo, zanimivejšo in sposobno največjih rezultatov. Toda reprezentanca so tudi igralci, ki morajo brez njega igrati kvalifikacije, pripravljalne tekme in manj bleščeče obračune, da bo imel največji zvezdnik sploh možnost nastopiti na velikem tekmovanju. Pa čeprav prvič izpušča reprezentančni cikel, je absurd sočasnosti obeh dogodkov zares velik.

Ob tem se je vredno vprašati nekaj nekoliko neprijetnega: ali smo Slovenci res tako veliki športni navijači, kot se radi pohvalimo? Morda smo predvsem navijači zvezdnikov in zmag. Ko naši osvajajo medalje, napolnimo trge, oblečemo drese in ponavljamo, da smo športni narod. Ko imamo najboljšega košarkarja na svetu, so polne dvorane tudi na prijateljskih tekmah. Ko ni Dončića, medalje ali velikega spektakla, pa ostanejo prazni sedeži, obubožani klubi, ki živijo od mezde tistih nekaj podjetij, ki so še pripravljeni vlagati v šport.

Toda podpora po definiciji ni potrebna samo takrat, ko je vse lepo. Takrat je igralci pravzaprav sploh ne potrebujejo. Polna dvorana ob Dončiću in boju za medaljo ni dokaz zvestobe. Je dokaz, da imamo radi velike dogodke. Mentaliteta, tista, ki polni številne stadione v tujini tudi takrat ko klubu, ko domačemu klubu ne gre najbolje, pa je tisto, kar nam najbolj manjka.

Ko Lakersi skačejo od vsepovsod …

Še pogled na medijsko pokrivanje obiska Jezernikov. Od srede naprej ves čas beremo skoraj samo še o Lakersih. Kje so bili, kam so šli, kdo jih je videl, kdo se je z njimi fotografiral in kdo je stal dovolj blizu, da je lahko posnel nekaj sekund njihovega prostega časa. Količina člankov že skoraj spominja na medijsko poplavo ob neverodostojni peticiji proti Zoranu Stevanoviću, ko je iz ene zgodbe vsak dan nastalo pet novih.

Toda za vse skupaj je najlažje obtožiti medije. Ti nam v veliki meri ponujajo natanko tisto, kar odpiramo, delimo in želimo gledati: spektakel košarkarskih zvezdnikov v vseh porah njihovega zasebnega življenja. To je športna kultura, ki je blizu najbolj bleščeči različici ameriške košarke, kjer tekma ni več dovolj, igralec pa ni samo športnik, ampak zvezdnik, znamka in neskončen vir vsebine ter seveda denarja. Zdaj takšno dojemanje očitno prevzemamo tudi mi. Toda ali si res želimo postati športni navdušenci, kakršne je ustvaril ameriški spektakel – ljudje, ki jih bolj kot ekipa, igra in podpora svojim zanimajo slava, bližina in fotografija?