V športu in poslu velja pravilo, ki bi ga politika lahko vsaj poskušala razumeti: če rezultatov ni, greš. Brez dolgih pojasnil, brez neskončnih izgovorov, brez floskul o “polenih pod noge” in “zunanjih okoliščinah”. Izkupiček je javen, merljiv in brutalen. Včasih greš zaradi ene same napačne odločitve – morda celo pogumne, a zgrešene stave.
To je zgodba Nica Harrisona, zdaj že nekdanjega predsednika košarkarskih operacij pri Dallas Mavericksih. Človeka, ki je še pred letom in pol vodil ekipo do finala lige NBA. Potem pa je, v potezi, ki bo šla v anale športnega menedžmenta, prodal Luko Dončića Los Angeles Lakersom.
Poteza se je že takrat zdela drzna, kontroverzna, čeprav so nekateri analitiki čez lužo iskali razloge, zakaj bi bila lahko strateško utemeljena – danes je Dončićeva selitev brez dvoma sinonim za profesionalni samomor. Luka je v dresu Lakersov v prvih enajstih tekmah nove sezone v povprečju zabeležil 31 točk, 10 asistenc in 8 skokov na tekmo. Ekipa ima 8 zmag in 3 poraze. Dallas pa? Ravno obratno. Tri zmage, osem porazov in Harrisonovo ime na seznamu brezposelnih.
V športu se temu reče: rezultat. Številke ne lažejo. Razkrivajo oprijemljiva razmerja med odločitvami in posledicami. Klub ni čakal do konca sezone niti ni naročal posebnih analiz. Rezultati so slabi, zato glavni športni arhitekt Dallasa leti.
V politiki je pogosto ravno obratno
Kako zelo drugače bi bilo, če bi podobna logika veljala v politiki. Tam ljudje brez rezultatov pogosto celo napredujejo. Prva anketa Mediane po novomeški tragediji je najlepši primer. Ali pa … Ko ministru propade reforma, so krivi opozicija, lena birokracija in zlobni mediji. Redko kdo odleti. Še manj jih reče: motil sem se, odstopam.
Kako zelo drugače bi bilo, če bi podobna logika veljala v politiki. Tam ljudje brez rezultatov pogosto celo napredujejo. Prva anketa Mediane po novomeški tragediji je najlepši primer.
V športu in gospodarstvu so merila trda, neizprosna, a poštena. V politiki so mehka, pa še ta se upogibajo. Ko podjetje sprejme napačno strategijo, trg pokaže zobe. Ko politika sprejme napačno strategijo …
Dallas Mavericksi so ta teden pokazali, da obstaja meja. Pri nas bi Nico Harrison gotovo še naprej predsedoval, če bi bil politik. Oprl bi se na “proces, ki terja svoj čas”, govoril o “dolgoročnih ciljih” in razlagal, da “nič ne gre čez noč”. Morda bi ustanovil strateški svet ali napisal akcijski načrt.
V športu in gospodarstvu se neuspeh meri in vidi. V politiki se neuspeh predvsem razlaga, prerazporeja in na koncu zvodeni. V športu te zamenjajo. V politiki premestijo in pogosto celo nagradijo.
Zgodba Nica Harrisona nosi pomembno sporočilo o tem, kako nevarna je pri odločanju samovšečnost. Predvsem pa, kako zelo zdrava je kultura, ki meri rezultate. Luka ostaja simbol uspeha, le v drugem dresu, Harrison pa simbol tega, kar se zgodi, ko vodja izgubi stik z realnostjo in podatki. Ko verjame, da ima prav, čeprav ga številke v tabeli prepričujejo drugače.
V Sloveniji smo polni takšnih Harrisonov. Vodij, ki bi morali že zdavnaj s klopi, pa se še naprej slikajo s pokali. Rezultatov ni, odgovornosti je še manj.
Komentirajo lahko naročniki