Znanstveniki so v laboratoriju ustvarili celico, ki se lahko prehranjuje, raste in se razmnožuje – podobno kot živi organizmi. Kljub temu pa se med strokovnjaki kreše vprašanje: ali to sploh pomeni, da je nastalo življenje?
Raziskovalci z Univerze v Minnesoti so razvili t. i. “SpudCell”, sintetično celico, sestavljeno iz neživih kemičnih komponent, ki v nadzorovanih laboratorijskih pogojih kaže vse ključne korake celičnega življenja: sprejema “hrano”, raste, kopira svoj genski zapis in se deli na naslednjo generacijo.
Gre za doslej najbolj kompleksen poskus tako imenovane “bottom-up” sintetične biologije – gradnje celice iz nič, namesto preoblikovanja že obstoječih organizmov.
Po besedah vodje raziskave Kate Adamala gre za dokaz, da za osnovne procese življenja ni potrebna nobena “skrivnostna iskra”, temveč lahko nastanejo iz povsem kemičnih komponent. “Dokazali smo, da se najbolj temeljne funkcije življenja lahko sestavijo iz molekul,” je dejala.
A hkrati so omejitve še zelo velike. SpudCell ne more živeti samostojno. Ne proizvaja lastne energije, ne ustvarja beljakovinskih strojev, ki so potrebni za delovanje celice, in ne more obstajati brez stalne oskrbe z zunanjimi snovmi. V praksi to pomeni, da deluje le v skrbno pripravljenem “jušnem” okolju, kjer raziskovalci nadzorujejo vse pogoje.
Zato del znanstvene skupnosti ostaja previden. Drew Endy s Stanforda denimo poudarja, da so raziskovalci sicer “zgradili celico”, vendar to še ne pomeni, da so ustvarili življenje. Drugi gredo dlje in pravijo, da gre za najbližji približek življenju, kar smo ga doslej ustvarili iz nežive snovi.
V ozadju tako ni le tehnični preboj, temveč tudi vse bolj aktualno vprašanje: kje sploh potegnemo mejo med kemijo in biologijo? Ali je življenje zgolj dovolj kompleksna kemija – ali pa nekaj več, kar še vedno uhaja natančni definiciji?
SpudCell je še daleč od samostojnega organizma. Raziskovalci jo opisujejo kot “prototip” – nekaj podobnega Wrightovemu letalu v primerjavi s sodobnim potniškim avionom. A prav takšni prototipi so v preteklosti pogosto odprli vrata povsem novim tehnologijam.
Če bo razvoj nadaljeval v tej smeri, bi sintetične celice v prihodnosti lahko postale osnova za proizvodnjo zdravil, materialov ali celo goriv – brez uporabe živih organizmov ali fosilnih virov. To je perspektiva, ki že danes močno zanima biotehnološko industrijo.
Za zdaj pa SpudCell ostaja nekaj vmesnega: dovolj živa, da postavlja neprijetna vprašanja, in dovolj umetna, da nanje še ne zna odgovoriti.
Komentirajo lahko naročniki