Dve gospe na sprehodu s psom sta med klepetanjem o madžarskih volitvah postavili vprašanje, ki ga politični komentatorji nekako spregledajo: zakaj se Péter Magyar zdi “pravi dec”, Anže Logar pa … no, pač ne?
Miha Mazzini ima odgovor, ki ga je poiskal pri Josephu Campbellu in starih mitih. V vsakem zdravem odraščanju pride trenutek, ko sin simbolično “ubije” očeta – ne s sekiro, ampak s pogledom v oči in besedami: hvala, ampak odslej grem po svoje. Magyar je ta korak naredil z Orbánom. Logar ga z Janšo nikakor ne more – ali noče – narediti dokončno.
Brez tega simboličnega odcepitve, pravi Mazzini, ostaneš večna lutka na tuji roki, ne glede na to, kako glasno renčiš ali kako zmogljiv avto voziš. Javnost to podzavestno čuti in take ljudi – pa četudi imajo resnično moč – ne jemlje povsem zares.
Problem ni samo politični. Slovenci ga poznamo dobro: draga stanovanja pomenijo, da mladi živijo z starši daleč predolgo, in ko se psihično ne morejo odcepiti, se kdaj pa kdaj zgodi tragedija s sekiro. Naš najbolj priljubljen film, Outsider, slavi sina, ki raje umre, kot da bi šel po svoje.
To ni naključje – to je kolektivna duša naroda, ki glorificira žrtev.
Komentirajo lahko naročniki