Zavrnitev rokovanja z Izraelkami: Ne streljajo nedolžnih in neoboroženih civilistov, ampak igrajo odbojko

Vsak, ki je kdajkoli igral kakršenkoli ekipni šport, pa četudi le na napol sesutem šolskem igrišču ali v dvorani s povsem dotrajanimi mrežami, na najpomembnejšem tekmovanju ali pa le na večerni tekmi, “zato, da se malo zlaufamo”, ve, kako grenak je lahko poraz. Še posebej, ko si dal vse od sebe, ko si šel na glavo za vsako žogo, ko si bil del ekipe, ki je do konca dajala vse za zmago, za napredovanje, za pokal, za prestiž, za čast do naslednjega dne … 

Enako je, ko si navijač. Sam sem bil večkrat na stadionih, kjer je šlo zares. Tekme, ki so odločale o “biti ali ne biti”, o zgodovinskem uspehu, o zmagi, ki je odločala o naslovu prvaka, uvrstitvi v Ligo prvakov … Navijal sem, se tresel, si grizel nohte in včasih, ko je šlo vse narobe, stiskal zobe, da ne bi pritekla solza. In takrat, ko si čustveno razsut, ko te še boli, ko še vedno upaš, čeprav je že konec, ko ne moreš razumeti, kako ni uspelo in vidiš igralce, ki se po porazu objemajo z nasprotniki, po možnosti z največjimi rivali, se smejijo, si včasih celo izmenjajo dres ali rečejo kakšno po domače, si misliš: “Ej, a vi veste, kako nas boli tam gor na tribuni? Ali veste koliko nam tole pomeni? A’ vam je mar?”

Ampak prav tam – v tisti gesti, v tistem stisku roke – se skriva nekaj več. Spoštovanje. Priznanje, da si danes izgubil, jutri boš mogoče zmagal, ampak vedno – vedno – si človek. Tekmec, a ne sovražnik. In še bolj pomembno … da je tudi nasprotnik človek.

Kot je nekoč povedal igralec baseballa Adam Wainwright, ki je kar 18 let igral na najvišjem nivoju: “Ko to počneš profesionalno, je na kocki ogromno. Včasih so prisotna negativna čustva. Včasih je zadnja stvar, ki si jo želiš po tekmi, to, da vidiš osebo, s katero si imel na igrišču obračun.” In prav zato je ta trenutek toliko bolj pomemben. Ob tem sem se spomnil, kako je Wayne Bridge nekoč na nogometni tekmi odklonil rokovanje z Johnom Terryjem, ker je bil ta dolga leta skrivaj ljubček njegove žene. Spomnim se, kako Luis Suarez ni želel dati roke Patricku Evraju, ko ga je slednji obtožil rasizma. Hudi osebni konflikti, ki pa so se dotikali dveh posameznikov, ki sta skupaj stala na igrišču.

John Terry and Wayne Bridge avoiding a handshake in 2011 pic.twitter.com/59khluR9gm

— Archives (@CFCRetro) July 12, 2024

Ravno zato sem moral kar trikrat prebrati novico, da slovenska ženska odbojkarska reprezentanca po zmagi proti Izraelu ni podala roke svojim nasprotnicam. Dvakrat sem preverjal, če je res, da so zavrnile običajen športni pozdrav po tekmi. Da so – v trenutku, ko bi morale pokazati največjo mero športne kulture – enostavno odšle.

Razumem kontekst. Vem, kaj se in kaj se ne dogaja v Gazi. Vem, da marsikdo v današnjem svetu ne zmore več ločevati med športom in politiko ali bolje – noče ločevati. A tekma je bila odigrana, Slovenke so slavile. In prav zato, ker so bile boljše, bi morale biti tudi večje. Pokazati dostojanstvo, ki pritiče zmagovalkam. Pokazati, da razumejo, da izraelske odbojkarice niso in ne morejo biti odgovorne za dejanja svoje vlade, s katerimi se morda tiho ali pa celo na glas sploh ne strinjajo. Da one ne streljajo neoboroženih civilistov, ampak igrajo odbojko.

Če so si že želele izraziti solidarnost z žrtvami v Gazi, bi lahko to storile drugače. Z izjavo za javnost. Celo s tem, da bi tekmo bojkotirale, saj so bile v skupnem seštevku kvalifikacij že pred tekmo uvrščene na evropsko prvenstvo. Odločile pa so se za najbolj nešportno odločitev, svoje nasprotnice so z zavržnim dejanjem povsem razčlovečile.

In to je nekaj, za kar v športu ne bi smelo biti prostora. Nobena zmaga žal ni dovolj velika, da bi opravičila takšno majhnost.