Po Ceuti ni več izgovorov: o migracijah, BRICS-u in boju za prihodnost Zahoda

4. 8. 2026, 06:31

7 minut branja
Deli

Dogajanje v Ceuti bi moralo dodobra pretresti evropsko miselnost in preurediti evropsko varnostno politiko v samih temeljih. Evropa potrebuje novo arhitekturo notranje varnosti, sicer nam bo dolgoročno trda predla. Do sedaj smo Evropejci, belega kruha siti, samozadostno po kosovelovsko korakali k smrti stare kraljice.

Se bo po Ceuti kaj spremenilo? Se sploh zavedamo širše strateške realnosti in ranljivosti Evrope? Ali vemo, da je stara celina žrtev najprej notranje razdrobljenosti zaradi parcialnih interesov ideologov in politikov Sanchezovega kova, posledično pa služi interesom BRICS,-a in še koga?

Nekaj se dogaja

Danes naj bi se sestali notranji ministri držav članic EU. Sestanek je več kot nujen, in čeprav glede na počasne evropske mline in politično neenotnost držav ne gre verjeti, da bodo zadostni ukrepi na področju migracij kaj kmalu sprejeti, se nekaj vendarle dogaja. Že v prejšnjem tednu je na vodilne v EU (predsednik Sveta, predsednica Komisije in irsko predsedstvo EU) prišlo pismo 14 držav, ki ga je podpisal tudi slovenski predsednik vlade Janša.

Ne smemo dovoliti, da nam preživeti koncepti politične korektnosti zameglijo vpogled v našo varnost

Odziv je bil buren predvsem s strani evropske desnice, voditelji so pozvali k uveljavitvi ukrepov za preprečevanje ilegalnih migracij in varovanje javnega reda, obenem pa so okrcali španske oblasti, saj “nedavne odločitve, ki otežujejo hitro vračanje nezakonitih migrantov, ter postopki regularizacije velikega števila oseb brez urejenega statusa ustvarjajo vtis, da lahko nezakonit vstop v EU sčasoma vodi do zakonitega prebivanja,” kot so sporočili iz UKOM-a.

Zunanji minister Tone Kajzer je zapisal, da dogajanje “prinaša zaskrbljujoče spomine na leto 2015, ko je bila zunanja meja Evrope dejansko prebita.” Resnica je, da je meja od tedaj prebita tudi ostala, saj je pritisk z večjimi ali manjšimi množicami konstanten.

Tožba, Izrael in BRICS

Pisali smo že, da je bil zadnji naval ilegalnih migrantov politična operacija, pogojena s špansko držo v korist rusko-kitajske, ali še širše, protizahodne sfere. Ob tem pa je potrebno izpostaviti, da dogodki na škodo Sanchezu gredo na roko Izraelu, ki mu trenutna vlada v Madridu ne odgovarja najbolj. Španija je najglasnejša podpornica tožbe Izraela za domnevni genocid v Gazi, Maroko pa je izraelski zaveznik.

Dejstvo, da je tožbo vložila dodobra prebujena in dekolonizirana Južna Afrika, Španijo ne le ideološko, temveč tudi operativno postavi v kontekst BRICS-a, samooklicane protiuteži Zahodu, ustanovljene pod vodstvom Rusije. Pisana druščina. Članstvo Indije ne čudi, saj noče biti dedinja britanskega imperija, kot demografsko največja država pa hoče postati velesila. Blokovsko se ni opredelila in igra dvojno igro.

Veljalo bi razmisliti o zavezništvu po vzoru Nata

Sicer pa so razmerja jasna: Rusiji je primat prevzela Kitajska, ki predstavlja 70 % BDP povezave. Ve se, kdo je glavni. Udeležba Irana veliko pove o vrednotnih standardih: najmanjši skupni imenovalec je nasprotovanje Zahodu. Pri Kitajski je slednje pragmatično, pri ajatolah sovražno.

Imperializem in nesvoboda “osvobojenih”

Po skrajnem islamizmu naletimo na kulturni marksizem: Brazilija niha med Bolsonarovim trumpizmom in trenutnim režimom, kjer jo Lula da Silva na eni strani s populističnim socializmom, na drugi pa s socialističnim elitizmom vodi nekam med katastrofi Chaveza v Venezueli in Kirchnerjeve s tovariši v Argentini. Forum Sao Paolo dela svoje.

Še globlje je zabredla Južna Afrika: uvedba prebujenstva je državo v zadnjem desetletju iz evropske prelevila v skupek kriminala, brezposelnosti, razdejanih in zanemarjenih mest, pogromov nad belci, in, ironično, pravičniškega moraliziranja. Država, ki na podlagi rase dovoljuje nasilje, razlastitve, pregone in pomore nad desetinami tisoči belcev, toži drugo državo zaradi genocida. Za lepši svet.

Kulturni marksizem razgrajuje centre moči, mi jih moramo ohraniti

Malo zgodovine in sociologije: dekolonizacija je proces, s katerim sta Sovjetska zveza in Kitajska v imenu “svobode” preganjali zahodni vpliv iz Južne Amerike, Azije in predvsem iz Afrike. Gnal jih je imperializem na osnovi komunistične ideologije, in vzhodni blok je začel na desetine krvavih vojn in revolucij. Življenje v “osvobojenih” kolonijah je bilo, in je še vedno, po pravilu znatno bolj mizerno kot v času kolonializma. Statistika je neizprosna.

Danes se podobno dogaja znotraj BRICS-a: Kitajska in Rusija, nosilki omenjenega imperializma, doma strogo prepovedujeta kulturni marksizem (razgradnjo “centrov moči”). Podpirata pa ga v Braziliji in Južni Afriki, državah, ki sta v svoji naravi in do nedavnega tudi po strateški in ideološki opredelitvi zahodni. Razlogi, vzroki in posledice za to so jasni, kakor tudi zgodovinske povezave južnoafriške vladajoče stranke ANC z Arafatovo PLO.

Propad po Gaussu

Če bodo torej v Evropi vladali ljudje, kot je Sanchez, se nam ne piše dobro. Profesor Ferfila pravi, da bomo Evropejci brez priseljevanja izumrli v kakih 250 letih. S priseljevanjem bo demografsko mogoče preživela, kulturno in civilizacijsko pa bo umrla še prej. Ponovno, statistika in sociološki trendi so neizprosni.

Zato mora Evropa sprejeti svojo civilizacijsko umestitev. Kulturni marksizem razgrajuje centre moči, mi jih moramo ohraniti. Obraniti lastno identiteto. Poskrbeti za svojo varnost.

Brez dvoma: smo Evropejci, Zahodnjaki, ki hočemo živeti po svoje

Najprej mora biti zavedanje ponotranjeno na polju političnega. Brez dvoma: smo Evropejci, Zahodnjaki, ki hočemo živeti po svoje. To mora postati aksiom namesto predmet relativizacije, odvisne od progresivnosti vsakokratne vlade posamezne države. Absolutnih stvari ne moremo določati po Gaussu. Če jih, Hitler zmaga na volitvah. In Sanchez tudi. In bolj, ko se bo Gaussova normalnost premikala v levo, bolj bo zmagoval, Evropa pa izgubljala. Španija je v resnici stopila na pot Južne Afrike.

Notranja varnost po vzoru Nata

To je v prihodnje potrebno preprečiti. Tudi z evropskimi varovalkami. Prvi korak bi morala biti preprečitev pavšalne “regularizacije”, politično korektnega izraza za legalizacijo ilegalnega. S tem nezakonito naredimo zakonito.

Nadalje, Evropa potrebuje novo arhitekturo notranje varnosti. Veljalo bi razmisliti o zavezništvu po vzoru Nata. Ta skrbi za zunanjo varnost, nek organ bi moral za notranjo. V huntingtonovski paradigmi spopada civilizacij bi varoval pred istim nasprotnikom. Imamo Europol in Frontex, a sta podhranjena v kadrih in pristojnostih. Potrebno bi ju bilo okrepiti in sprejeti zaveze držav o prispevanju kapacitet v skupne sile, obenem pa na tesneje povezati in standardizirati meddržavno sodelovanje.

Realno bi morala vsaka država uvesti in izvajati strožjo zakonodajo. A kaj, ko je vse odvisno od ideološke relativizacije, in ena država z nespametno oblastjo lahko zamaje stabilnost celotne Evrope.

Skrajno nekorektna rešitev

Namen tega zapisa ni biti politično korekten, temveč zgolj korekten. Zato iskreno razmislimo o rešitvah za Evropo in Zahod. Imamo dve ključni težavi: demografski zaton ter destabilizacijo in slabšanje varnostnih razmer, ki se širita zaradi uvoza kulturno nekompatibilnih elementov.

Imamo Europol in Frontex, a sta podhranjena v kadrih in pristojnostih

Sledeči recept je zelo poenostavljen in zveni nekoliko naivno, a povzema potrebno splošno usmeritev: da bi dosegli varnost in stabilnost, je 1. potrebno zaustaviti migrantske tokove n 2. izvesti obsežno remigracijo. Vrnitev ljudi v izvorne države, v katerih bi lahko prosperirali. Za to pa bi jim Evropa morala omogočiti pogoje: skleniti dogovore z njihovimi vladami, vojaškimi voditelji, kdorkoli že ima oblast.

Ti naj vladajo in pobirajo davke, ljudje pa naj služijo z delom doma namesto s prejemanjem socialne podpore v Evropi. Zahod pa si poleg tega zagotovi dostop do naravnih virov in v izvornih državah vzpostavil proizvodne kapacitete. Dejansko gre za sožitje in soodvisnost, s katero bi prosperirali obe strani. Varnost in blaginja tako v izvornih kot v ciljnih državah bi se povečali.

EU si v strahu pred očitki o kolonializmu o tem ne upa niti razmišljati, kaj šele govoriti. V tem duhu si tudi od sestanka ministrov ne moremo obetati dovolj velikega premika. A čas je, da se ta tema prinese na mizo. Ker ne smemo dovoliti, da nam preživeti koncepti politične korektnosti zameglijo vpogled v našo varnost in prihodnost.