Igor Masten: Vsak zasluženi evro v Sloveniji je bolj obdavčen kot v katerikoli okoliški državi

Pred prihajajočimi volitvami v državni zbor smo se pogovarjali s profesorjem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Igorjem Mastenom. V pogovoru odpiramo vprašanja slovenske ekonomske politike in razbijamo mite, ki jih v javnosti širijo politiki v volilni kampanji.

Dr. Masten na volitvah ne kandidira, je pa sodeloval pri pripravi programa Demokratov Anžeta Logarja. Omenja se tudi kot možni finančni minister, v kolikor bi ta funkcija padla v kvoto Demokratov. V drugem delu intervjuja, ki ga boste lahko prebrali jutri, smo spregovorili tudi o domači politični situaciji.

Ste glede slovenskega gospodarstva ta trenutek optimistični ali pesimistični? Kako bi ocenili slovensko gospodarsko situacijo?

Če pogledam onkraj kratkoročne poslovne dinamike je že dolgo časa ocena, da je v slovenskem gospodarstvu ogromno neizkoriščenega potenciala. Ta neizkoriščenost se je v zadnjih štirih letih samo še poglobila. Šli smo na slabše.

To je posledica gospodarske politike, kjer so bili praktično vsi ukrepi, ki so se sprejemali, ukrepi stranke Levica. Z vidika ekonomske politike gre za ukrepe, ki so se vedno izkazali za slabe eksperimente. In to zagotovo vpliva na dinamiko gospodarstva.

Sicer pa sem optimističen, ker imamo marca volitve. Mislim, da gremo lahko od te točke zgolj navzgor. Pa ne samo zaradi nas.

Dobri znaki prebujanja se kažejo tudi na ravni Evropske unije. Ta dinamika se je sprožila z Draghijevim poročilom in marsikatera država, recimo Nemčija, se tega že drži. Ko bo še Francija prišla k pameti in našla pogoje politične stabilnosti za implementacijo normalnih ekonomskih politik, pa bomo res lahko optimistični.

Koliko časa drugačnih ekonomskih politik je potrebnih, da nadoknadimo štiri leta izgubljenih priložnosti pod to vlado?

Obrniti ukrepe je precej enostavno. Ni kaj dosti razmišljati. Filozofijo ekonomske politike je enostavno treba obrniti za 180 stopinj. Namesto višanja davkov znižanje, namesto bohotenja neučinkovitega trošenja državne uprave in hiperadministriranja je treba razbremenjevati. Ko se stvari enkrat reši na nazorski ravni, lahko stečejo zelo hitro.

Glede izgubljenega potenciala je pa tako. Če ga ocenjujemo na približno odstotno točko rasti na leto, to v zadnjih štirih letih znese okoli 5 odstotkov BDP. To pa je na žalost zelo težko nadoknaditi v petih letih.

Podjetja, ki so odšla iz države, ne bodo kar skakala nazaj. Zamujene investicije se bodo začele dogajati šele takrat, ko bodo videli potrditev spremenjene ekonomske politike. Če torej začnemo spreminjati zakonodajo med junijem in septembrom, v prvih 100 dneh nove vlade, se bodo prvi investicijski plani morda začeli leta 2027, kar pomeni, da morda lahko zaostanek nadoknadimo nekje do leta 2031 ali 2032.

Štiri leta napak je težko popraviti.

Ko poslušamo politike Svobode, pravijo, da se je neto dobiček gospodarskih družb od leta 2020 podvojil. Po tej logiki pravijo, da gre očitno našemu gospodarstvu odlično in da so njihovi ukrepi upravičeni. Kaj se v resnici skriva v tej številki?

2020 sploh ni primerno leto za primerjavo. To je bilo covid leto in takrat skoraj ni bilo dobičkov. Povsod po svetu so tedaj poskočile stopnje bankrotov podjetij, za podjetja je bilo to zelo slabo leto. Karkoli normalnega primerjat s tem letom je nesmiselno.

Ustrezna primerjava je, če pogledamo prvo normalno postcovidno leto, to pa je bilo leto 2023. 2022 še ni primerljivo, ker smo takrat še imeli posledice prekinjenih dobavnih poti v covidu in visoke stroške energije zaradi vojne v Ukrajini.

Uporaba takšnih primerjav je enostavno metodološki trik prezentacije, da podatki izgledajo impresivno, hkrati pa ne pove kaj dosti. Če pa pogledamo naše profitne stopnje z drugimi državami, pa bodo naši rezultati videti v povsem drugačni luči. Za leto 2025 ves svet pravi, da je bilo rekordno. Če je bilo tudi pri nas, to ni nič posebnega. Z letom 2020 pa se sploh ni korektno primerjati.

Slovenija je v zadnjega pol leta dvignila stroške dela za delodajalca pri minimalni plači za okoli 1.000 evrov letno (božičnica, dvig minimalne plače, prispevek za dolgotrajno oskrbo …). Kako se odrazi takšen dvig stroška delodajalca v tako kratkem času?

Na trgu ne poznam branže, sploh pa ne v aktualnih ekonomskih razmerah, ki bi to lahko prenesla v cene. Če ne moreš prenesti v cene, imaš dve možnosti. Na kratek rok se ustavijo investicije, in to se že dogaja. Druga možnost je zniževanje stroškov, zniževanje obsega zaposlitve, zmanjšanjem obsega poslovanja.

Dvajset odstotni skoki se ne morejo absorbirati. Jaz ne vem, komu to ni jasno. Pa bo kdo rekel, da minimalna plača ne zadeva celotne ekonomije, ampak saj veste kako je to. Ideje se ne ustavijo tu. Premier že napoveduje, da bo v naslednjem mandatu na tak način zviševal vse plače. Iz slabega parcialnega bomo torej prišli na slab generalni ukrep. S slabega na slabše.

Ampak ministri pravijo, da imamo rekordno nizko brezposelnost in da itak gradimo družbo znanja, zato nas minimalna plača ne bi smela preveč žuliti. Kako razumete to?

Ne razumem, kako lahko trdijo, da smo družba znanja in imamo istočasno 25 % ljudi na minimalni plači ali blizu nje. Mi imamo čisto napačen fokus.

Če želimo družbo znanja, potem moramo razmišljati o nagrajevanju tistih, ki z znanjem dosegajo bistveno višje dohodke, o davčnih razbremenitvah, ne pa represijah.

V Sloveniji ni enega evra denarja, zasluženega na trgu dela, niti pri tistih, ki delajo za minimalno plačo, niti pri tistih, ki delajo za višje dohodke, ki bi bil manj obdavčen kot v okoliških državah. Vse ostale države centralne Evrope obdavčujejo manj.

Ne razumem, kako lahko trdijo, da smo družba znanja in imamo istočasno 25 % ljudi na minimalni plači ali blizu nje. Mi imamo čisto napačen fokus.

Kako to, da imamo potem rekordno nizko brezposelnost?

Ko ekonomisti govorite o ustavljanju investicij, si pogosto tega ne predstavljamo. Kaj to pomeni v praksi za družbo?

Zdi se, da so učinki pri dvigu minimalne plače na potrošnjo takojšnji, negativne posledice pa pridejo z zamikom. Kako se to kaže?

V kakšnem smislu je pri nas boljša kvaliteta življenja kot na Češkem denimo?

Minister za delo Luka Mesec zadnje čase razlaga, da dvig minimalne plače ni problem in to utemeljuje z dvigom leta 2010, ko je BDP po stagnaciji v prejšnjem letu rahlo narastel, nato pa je začel padati. Je bil padec kasneje posledica tega dviga minimalne plače?

Seveda. Ker je bil strošek poslovanja višji, kot bi sicer bil in zato so bila izgubljena delovna mesta.

Minister je pač vzel dve številki izven konteksta in zamenjal korelacijo za kavzalnost. Tukaj, na ekonomski fakulteti vsakemu študentu razlagamo, da tega ne sme delati.

Politik si lahko privošči marsikatero izjavo. Pri meni na izpitu bi padel.

Fiskalni svet opozarja, da so slovenske javne finance napihnjene do skrajnih meja. Na drugi strani premier Golob pravi, da je zniževanje dolga bila njegova prva prioriteta, minister Boštjančič pa se hvali z dejstvom, da ima Slovenija najboljše bonitetne ocene v zgodovini. Kako si razložiti te različne signale?

Dobre bonitetne ocene so rezultat tega, da je Slovenija po meri dolga v BDP podpovprečno zadolžena. Že dolgo, tudi v letih pred mandatom aktualne vlade, je Slovenija pametno upravljala s svojim dolgom.

Izkoristili smo nizke obrestne mere, podaljšali dospelostno strukturo dolga in se diverzificirali na različne stopnje dospelosti in na različne trge, kjer se zadolžujemo. Ta trenutek imamo ugodno likvidnostno pozicijo in analitiki bonitetnih hiš to opažajo.

Če se primerjamo s proračunsko situacijo v Franciji, je naša bistveno boljša. Čeprav smo na meji treh odstotkov primanjkljaja, le ta ni pet odstoten ali več. Vprašanje pa je, če si res želimo za zgled vzeti slabe države. Fiskalni svet pravi, da to ni pametno. Njihova opozorila so dobronamerna in dobrohotna.

Kar pa je pri 3 odstotnem primanjkljaju res narobe narejeno je to, da smo ga dosegli kljub radikalno povečanim davčnim bremenom. Samo v letu 2025 smo povečali davčni izplen za eno milijardo in pol evrov.

Če bi strukturo trošenja aktualne vlade obesili na davčno strukturo, ki smo jo imeli leta 2019, bi zdaj v proračunu zevala luknja več kot 3 milijarde evrov in bi se močno približali Franciji.

Imamo pač vlado, ki misli, da je tam zato, da pobira davke. Z razvojnega vidika to seveda ni dobro. Glas gospodarstva pa medtem ječi, da so bremena previsoka.

Absolutno ne pretiravam, ko pravim, da je vsak zasluženi evro v Sloveniji bolj obdavčen kot v katerikoli okoliški državi. To absolutno drži. Če kdo pravi, da so pogoji za gospodarstvo ob davčnem okolju pri nas boljši kot v okolici, je njegova trditev skregana z logiko in empiričnimi dejstvi.

Če bi strukturo trošenja aktualne vlade obesili na davčno strukturo, ki smo jo imeli leta 2019, bi zdaj v proračunu zevala luknja več kot 3 milijarde evrov

Dvig minimalne plače in božičnica sta sistemska ukrepa, ki niti še nimata kritja v proračunu in sta strošek tudi v prihodnjih proračunih. Kaj predvolilna darila aktualne vlade pomenijo za prihodnjo?

To je tipična mina. Kar naj kdo poskuša vzeti zdaj božičnico. To je neodgovorno predvolilno dajanje daril. Na ta način narediš problem še za nekaj prihodnjih desetletij. Bi rad videl junaka, ki bo temu rekel ne. Vsak bo takoj naredil politično kalkulacijo in nihče ne želi sprejemati nepriljubljenih ukrepov.

Pločevinko pač brcamo dalje po ulici, dokler ulice ne zmanjka. Potem pa pridejo ZUJFI in podobno. Tudi za ZUJF je veljalo prepričanje, da ga je nemogoče narediti. Morajo biti primerne okoliščine.

Torej bo potrebna najprej huda finančna kriza, da bomo zmožni stvari prečistiti?

Pri nas je vedno tako. Zato pa smo v 30 letih dvakrat sanirali banke. Moraš biti res ponosen na umnost gospodarjenja, če moraš v tridesetih letih dvakrat sanirat banke.

Politiki pred volitvami pogosto obljubljajo, da bodo svoje programe financirali z zmanjšanjem korupcije, ki se meri v milijardah evrov v Sloveniji. Lahko kdo v politiki zmanjša to korupcijo? Kako?

Ima kakšna stranka v Sloveniji to v načrtu?