Igor Masten: Zdi se, kot bi slovenska politika izvajala ukrepe za hrvaški proračun, ne za našega (2. del)

Nadaljujemo pogovor z ekonomistom dr. Igorjem Mastenom, prvi del katerega ste lahko na Zanima.me prebrali včeraj. Po analizi ekonomske situacije nadaljujemo z nekaj več politične analize, vezane na ekonomijo.

Velik problem v zadnjih letih je odhajanje mednarodnih ali večjih podjetij na Hrvaško. Kateri so bistveni razlogi, da se neko podjetje odloči za odhod na Hrvaško. Kako močno in kdaj se bo to poznalo v Sloveniji?

Davek na dobiček, se pravi obdavčitev dohodkov pravnih oseb in kapitalskih dobičkov je nižja na Hrvaškem. Administrativno okolje je slabše tam, pa kljub temu odhajajo.

Hrvaška pač ima finančnega ministra, ki razume pomen gospodarstva in to se zelo pozna. Po ukrepih, ki so na začetku mandata njihove vlade in so v polnosti stopili v veljavo januarja 2025, je še zadnji evro, zaslužen na Hrvaškemm manj obdavčen kot v Sloveniji.

In kot smo brali nedavno, je Hrvaška povprečna plača po kupni moči prehitela slovensko.

To morda ne velja za obmorska središča, za povprečje države pa vsekakor. Pri tem je treba vedeti, da so tudi njihove dohodninske stopnje odvisne od županij. Tako da Zagreb denimo, je bolj obdavčen kot kakšna slovenska mesta. Ampak za povprečje celotne države, pa ta podatek drži.

Ali to pomeni, da je kupna moč v Osijeku večja kot v Zagrebu?

Ne. V Zagrebu je večja, ker so v Zagrebu tudi plače višje od slovenskih. V Osijeku, kjer so pa plače v primerjavi s slovenskimi ali zagrebškimi nižje, pa plačujejo tudi manj dohodnine, tako da še vedno dobimo ta efekt večje kupne moči.

Ko sem bil še v strateškem svetu vlade za makroekonomska vprašanja, sem rekel finančnemu ministru, da slovenska vlada oz. slovenski parlament sprejema ukrepe, ki jim najbolj ploskajo prav v Zagrebu. Da se mi zdi, kot bi načrtovali ukrepe za hrvaški proračun, ne za našega.

Robert Golob je pred volitvami napovedal, da bo dodana vrednost na zaposlenega dosegla 100.000 evrov in da je nujno, da v tej metriki dosežemo Avstrijo. Podatki kažejo, da se nič od tega ni zgodilo in da že štiri leta stagniramo nekje na dveh tretjinah te vrednosti. Kaj politika lahko sploh naredi za dvig dodane vrednosti na zaposlenega?

Te dodane vrednosti nimamo, ker ne ustvarjamo pogojev za ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Šepamo pa na dveh področjih.

Prvo je administrativno omejevanje poslovne aktivnosti. Tukaj govorimo o birokratizaciji poslovanja, postavljanju bremen, ovir na področju pridobivanja okoljskih, uporabnih, lokacijskih, gradbenih dovoljenj in tako dalje. Vse do pridobivanja dovoljenj za mednarodno trgovino, izpolnjevanje fitofarmacevtskih pogojev, tržnih dovoljenj.

Podjetja nastopajo na mednarodnih razpisih, kjer potrebujejo različna dovoljenja, od nekaznovanosti naprej, naše uradništvo pa se na to enostavno požvižga.

Drugi element je obdavčenje. Imamo prekomerno obdavčeno delovno silo. Posebej je treba zmanjšati dohodninsko stopnjo na zgornjem delu dohodkovne distribucije. Konkretno znižati najvišjo dohodninsko stopnjo s 50 na 40 odstotkov in uvesti kapico na socialne prispevke.

Potem je pa še segment, ki sodi na presek obdavčenja in administracije, ki pa ni značilen samo za Slovenijo, ampak za skoraj vso kontinentalno Evropo. To pa je delovna zakonodaja.

Propulzivni del gospodarstva, ki ustvarja delovna mesta na osnovi novih digitalnih tehnologij, nikoli ne bo nihče investiral ne v Sloveniji, ne v Evropi, če v hitro spreminjajočem svetu ne more prilagoditi osnovno investicijo. Povedano drugače, če se je z odpuščanjem delavcev treba ukvarjati šest mesecev ali več, medtem ko je v ZDA zadeva uredi v največ treh tednih, ne moremo pričakovati delovnih mest z enako dodano vrednostjo.

Ko bodo te stvari urejene, bo tudi v Sloveniji mogoče dobiti 500 magistrov in doktorjev znanosti na področju biotehnologije, kjer želimo postati šampion in jih bo industrija potrebovala v naslednjih petih letih. Brez tega pa jih ne bo.

Zakaj je Evropa tako zategnjena pri delovni zakonodaji in posledično ubija svojo lastno inovativnost?

Inercija in odsotnost političnih elit, vključno z Evropsko komisijo. To je en navaden administrativni mastodont, ki prednjači v prekomerni birokratizaciji ekonomije. Enostavno je zaspala v primerjavi z azijskimi in ameriškimi trgi.

Draghijevo poročilo to zelo lepo razgali.

Pri nas je bila mantra konkurenčnosti in izvozne usmerjenosti. Nek klasičen izdelek znamo narediti z malo napakami in stroškovno učinkovito. Tako enoto proizvoda lepo optimiziramo in na tem segmentu industrije smo v Evropi po produktivnosti povsem primerljivi z ZDA.

Zaostali pa smo pri produktivnosti v visokotehnološkem segmentu. Razvoj tega je Evropo zaobšel z leve in desne.

Anže Logar vas omenja kot kandidata za finančnega ministra, v kolikor bo imel možnost finančnega ministra imenovati iz svoje kvote. Boste sprejeli funkcijo, če vam bo ponujena?

Kaj bi kot finančni minister naredili drugače od aktualnega oz. kaj pričakujete od naslednjega finančnega ministra?

Skoraj vse.

Mislim, 180 stopinjski obrat. Če je finančna politika zdaj šla navzdol, se je treba obrniti v povsem drugo smer.

Predvsem pričakujem bistveno več ekonomske logike, kot smo ji bili priča do zdaj. Tako malo ekonomske logike, kot smo je videli v tem mandatu, še nisem videl.

Anže Logar poudarja pomen sodelovanja preko pola, vi pa omenjate potrebo po 180 stopinjskem obratu ekonomske logike. Verjamete, da je ta obrat možen s sodelovanjem s kakšnim od partnerjev v aktualni koaliciji?

Pravite, da je potrebno znižati davke. Kje bi rezali državno porabo, da lahko znižamo davke?

So področja, kjer znižanje ni smiselno. To so segmenti, kjer delovanja države ne moremo nadomestiti z zasebnim sektorjem. Govorim o policiji, obrambi – tukaj bo rast celo večja od rasti BDP, sodstvu, visokem šolstvu, izobraževanju.

Izdatki na teh področjih lahko rastejo skupaj z realnim BDP, kar pomeni celo rast, ki omogoča vlaganje. Prav pri izobraževanju je sicer z malo optimizacije mogoče narediti bistveno več, kot naredimo trenutno.

Potem imamo pokojninsko blagajno, ki je sistemski problem in ne pričakujem večjih premikov, in potem imamo zdravstvo, ki bo prav tako zahtevalo več denarja. Ampak ta denar bo moral priti iz zasebnih žepov. Upam, da tudi preko ponujanja zavarovalnih storitev, ne le plačevanja operacij, kot smo kot alternativi predolgim čakalnim vrstam temu priča danes.

Vse ostalo pa je na mizi. Delež izdatkov za večino proračunskih postavk je v zadnjih petih letih naraščal hitreje od BDP. S tem je enostavno treba prenehati. Polovica rasti BDP je skrajna meja rasti, nekatere postavke pa imajo veliko prostora za znižanje.

Imamo natančno narejeno simulacijsko orodje za do leta 2030, s katerim lahko sprejmemo ukrepe, ki bodo proračunsko trošenje zmanjšali za 3 milijarde v primerjavi s tem, kar bi imeli, če bi se nadaljevali trenutni trendi.

Imamo natančno narejeno simulacijsko orodje za do leta 2030, s katerim lahko sprejmemo ukrepe, ki bodo proračunsko trošenje zmanjšali za 3 milijarde v primerjavi s tem, kar bi imeli, če bi se nadaljevali trenutni trendi.

Ste lahko nekoliko bolj konkretni, da si lažje predstavljamo. Govorimo o znižanju zaposlenih v javni upravi, zmanjšanju financiranja kulture, sociale? Kaj je torej na mizi?

Sociale se ne da zmanjšati, ker vsi gledamo na razne doklade, kot je zastonj vrtec, malica, socialne pomoči. Treba se je tudi zavedati, da so izdatki za socialo oz. socialne transferje edina komponenta, ki ni rasla hitreje od BDP. Ker imamo nizko brezposelnost.

Ampak ta je odvisna od poslovnega cikla in ta se hitro lahko obrne.

Na vseh ostalih področjih pa je potrebno preveriti in vse ukrepe in projekte, ki se izvajajo in vpeljati podjetniško logiko. Projekt, ki ne daje učinkov oz. njegovi stroški presegajo koristi, se pač ukine.

Ali to pomeni odpuščanje v javnem sektorju? Minister in državni sekretarji so zadolženi za to, da ljudi, ki se tako sprostijo, spravijo v produktivne namene. Država mora postati servis gospodarstvu in bomo opazili tudi dvig produktivnosti.

Omenjate kulturo. Vem, da ste tudi turistični vodnik, tako da dobro veste, koliko prihodkov se v evropskih mestih ustvari na področju kulture. Ministrstvo bo pač moralo zasledovati tudi merljive cilje, kot je obisk in s tem povezan dohodek. In javni zavodi, ki slabo delajo, bodo verjetno sami dokazali, da je potrebno njihovo število zmanjšati.

Torej teh približno 11.500 novih zaposlitev v javnem sektorju v času aktualne vlade ne bi preusmerili v realni sektor?

Mislim, da se bodo nekateri preusmerili sami, ko bodo v privatnem sektorju višje plače. Trenutno namreč niso. Plačilo ne more  v nedogled ne biti osnovano na produktivnosti.

Pridružili ste se platformi sodelovanja, niste pa član stranke Demokrati in tudi ne kandidirate na volitvah. Zakaj se niste odločili za kandidaturo oz. vstop v stranko?

S čim vas je Anže Logar prepričal bolj kot kdorkoli drug do sedaj?

Ena stran Demokrate opisuje kot Janšev satelit, na drugi strani vidimo naslovnico, ki portretira Logarja kot zlatega prinašalca volilnih glasov Golobu, v Delu pravijo, da je največja prevara teh volitev. Kako razumete to?

Čemu pripisujete socialistično miselnost, ki prevladuje med Slovenci?

Interesnim skupinam, ki jim to ustreza in skupini koristnih norčkov, ki so imeli luksuz v življenju, da so bili rojeni po letu 1990 in niso videli popolnega razkroja socializma z lastnimi očmi, kot sem ga denimo sam kot otrok. Ko smo se čez mejo s stoenko vozili na bistveno premožnejši zahod.

Po eni strani gre za prekletstvo blagostanja, ki so ga bili deležni kot posledico preloma s socializmom, ki je omogočil, da je naša ekonomija začela dihati na tržnih osnovah. Hkrati jih je to privedlo v zavzemanje za redistribucijo, ki se jim zdi privlačna in zato sprejemajo ukrepe na področju urejanja trga, ki pa ščitijo monopole tistih prvih interesnih skupin.

Kot profesor na Ekonomski fakulteti imate vpogled v prihodnje generacije slovenskih podjetnikov in ekonomistov. Imate upanje, da bo prihodnja generacija gojila manj socialistično miselnost?

Na Ekonomski fakulteti je relativno malo socialistične miselnosti. Razmišljanje o ekonomiji iz podatkov, ki opisujejo družbeno politično dogajanje, rezultira v ekonomski aktivnosti. In potem ne zahajajo v blodnje, ki jih slišim iz vrst recimo Levice in še koga.

Jaz učim ekonomijo, ne poslovnih ved, tako da imam stik s sorazmerno majhnim številom najboljših študentov in imam zato pristranski vzorec. Vseeno pa opažam, da so v zadnjem času študentje bistveno boljši, več znajo, kot so recimo pred desetimi leti. Tudi več znanja znajo pridobiti sami.

Pretekla štiri leta ekonomske politike in miselnost, ki jo zagovarja ekstremna levica, ni namenjena tej populaciji. To jim je tuje. Tudi ne spremljajo več televizij, ne vem, koliko spremljajo kakšne članke, morda poslušajo kak podkast, kot je vaš Safari. Razmišljajo pa in znajo računat. Vedo, kakšna bo njihova plača in kakšne probleme morajo rešiti, od stanovanja naprej.

Mi vsako leto pošljemo dve tretjini študentov na izmenjave, kar pomeni, da imajo tudi ažurne informacije o tem, kako je drugod. Ne samo kako se živi, ampak tudi kje najdeš razpise za delo. To je populacija, ki jo je najlažje izgubiti iz Slovenije, ker imamo velike težave, da jih z ustreznimi plačami zadržimo doma.

Razlog za to so izključno davki in glede tega bo nujno nekaj narediti. Ponavljam, zadnja štiri leta ekonomske politike Slovenije niso za te ljudi. Prej ali slej bo prišlo do preloma. Tudi nosilci oblasti bodo spoznali, da ne moreš neke skupine ljudi odrivati v nedogled.