Vlada v odhodu nam je zapustila prehranske smernice. In to kljub jasnemu nasprotovanju zdravniške, prehranske in kmetijske stroke. Ni se mogoče znebiti vtisa, da ne gre samo za (veganska) prehranska priporočila, ampak za poskus vsiljevanja radikalne ideologije ozkega kroga ljudi. Ne gre za strokovni dokument, ki bi nastajal v širokem soglasju, ampak za ideološko obarvan projekt, pri katerem so bila strokovna opozorila sprejeta bolj kot ovira kakor kot dragocen prispevek.
Prehranske smernice, ki bi morale biti eden najbolj zaupanja vrednih javnozdravstvenih dokumentov v državi, so zbujale močno nasprotovanje že med pripravo. Ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi načina, kako so nastajale. Od očitkov, da sodelujoči med pripravo niso smeli javno govoriti o dokumentu, kot da bi šlo za nekakšen tajni dokument, ne pa za smernice, ki bodo zadevale prehrano otrok, bolnikov, starostnikov, družin in vseh javnih zavodov. Do očitkov, da se niso objavljale strokovne študije, ki niso ustrezale željam naročnikov.
Kakorkoli že: težko je pričakovati, da bodo takšne smernice v praksi res zaživele. Nimajo dovolj verodostojnosti in podpore. Ne pri pomembnem delu stroke, še manj pri javnosti.
Stroški nekoristnih prehranskih smernic
Kljub temu je bilo za pripravo teh smernic, ki jih bo velik del stroke in javnosti sprejel z odporom ali jih preprosto ignoriral, porabljenega veliko davkoplačevalskega denarja, časa, energije in dela različnih ljudi.
Kaj vse bi država v tem času, s tem denarjem in delom zares lahko naredila na področju prehrane in zdravja prebivalcev. Z majhnimi, jasnimi in izvedljivimi ukrepi, ki bi imeli velik učinek:
1. Čiščenje zakonskih črnih lukenj in obvodov, ki omogočajo “slovenske” kumarice iz Indije
Primer kumaric je skoraj šolski, nikakor pa ni edini. Na prvi pogled slovenski izdelek, domača embalaža, domač občutek. Potem pa se izkaže, da je osnovna surovina iz tretje države, pri nas pa je bila le predelana, vložena, zapakirana in tržena kot slovenska zgodba. In slučajno ugotovljen kot izjemno problematičen.
Ne proizvajalec ne trgovec pri tem nista kršila zakonodaje. Ta namreč omogoča, da proizvajalci surovine, rastlinske ali mesne, kupijo praktično kjerkoli po svetu, jih v Sloveniji predelajo ali zgolj zapakirajo, nato pa jih z domačimi simboli prodajajo kot “slovenske”. Slovenska je lahko le zadnja faza: recept, embalaža, znamka ali naslov podjetja.
Potrošnik mora danes postati skoraj detektiv: obračati embalažo, iskati najmanjšo pisavo in razbirati razliko med “pridelano”, “predelano”, “pakirano”, “narejeno” in “proizvedeno”. Ali ni vloga države, da ga zaščiti pred takšnimi praksami? Zato bi bilo treba zakonodajo očistiti obvodov, ki omogočajo zavajanje.
2. Omejitev oglaševanja in dodatna obdavčitev sladkih pijač, sladkarij in drugih izrazito nezdravih izdelkov
Nima smisla, da po eni strani pišemo prehranske smernice, po drugi strani pa ljudem vsak dan oglašujemo in prodajamo sladkor, prazne kalorije in visoko predelano hrano v najprivlačnejši možni embalaži, z oglasi, nagradnimi igrami, vplivneži, akcijami in sporočili, ki ustvarjajo vtis, da gre za normalen del vsakdanje prehrane.
Še posebej problematično je, kadar so takšni oglasi usmerjeni v otroke in mladostnike. A težava ni omejena samo nanje. Tudi odrasli živimo v okolju, kjer so nezdrave izbire pogosto najcenejše, najvidnejše, najbolj oglaševane in najbolj dostopne. Če država resno misli z zdravo prehrano, bi bilo smiselno začeti na tem področju.
3. Dostopnost zdrave prehrane
Država bi morala poskrbeti, da bo zdrava hrana cenovno dostopnejša od nekvalitetne. Sveža zelenjava, sadje, kakovostno meso, mlečni izdelki, jajca in druga osnovna živila so za marsikatero družino občuten strošek. Hkrati je predelana hrana pogosto cenejša, bolj dostopna in bolj priročna. Industrijski prigrizki, sladki kosmiči, predpripravljeni obroki, sladice, poceni pekovski izdelki in sladke pijače so velikokrat cenovno ugodnejši kot sveža hrana, iz katere je treba doma še skuhati obrok.
Če je predelana hrana cenejša od sveže, sistem ljudi sam potiska v manj zdrave izbire. Zato bi bilo smiselno razmišljati o nižjem DDV za osnovna, sveža in minimalno predelana živila, o podpori kratkim dobavnim verigam in o manj birokracije za domače pridelovalce.
4. Podprimo male slovenske proizvajalce
Ti so pogosto tarče inšpekcij, nadzorov, obrazcev, pravilnikov in zahtev, ki jih veliki sistemi lažje prenesejo, male kmetije in manjše predelovalnice pa lahko spravijo na rob preživetja. Seveda morajo biti pravila. Hrana mora biti varna, sledljiva in kakovostna. Toda vprašanje je, ali so vsa pravila vedno razumna in sorazmerna.
Hkrati pa na police prihajajo uvoženi izdelki iz držav, kjer so standardi pridelave, nadzora, plač, zaščite živali, uporabe fitofarmacevtskih sredstev in okoljskih pravil povsem drugačni. Slovenski proizvajalec mora dokazovati skoraj vsak korak, medtem ko kupec pri marsikaterem uvoženem izdelku težko ugotovi že osnovno poreklo glavne sestavine. Boljši je jogurt majhnega slovenskega kmeta, ki v sirarni nima položenih ploščic do prave višine kot pa jogurt iz mleka madžarskih krav, ki imajo za zajtrk antibiotike, sonca pa še niso videle.
Raje kot da z javnim denarjem množično subvencioniramo sončne elektrarne, bi lahko resneje subvencionirali male pridelovalce hrane. Tako bi ubili dve muhi na en mah (kar sicer ni najbolj veganska prispodoba). Pomagali bi malim kmetom in manjšim prehranskim podjetjem, hkrati pa bi ljudem omogočili dostop do bolj zdrave, sveže in domače hrane.
Zdrava prehrana se ne začne pri ideoloških smernicah in pri tem, da država ljudem z vrha predpisuje, koliko mesa smejo imeti na krožniku. Začne se veliko prej: pri upoštevanju stroke, poštenih oznakah, jasnem poreklu hrane, dostopni sveži hrani, razumnem nadzoru in podpori malim pridelovalcem.
Komentirajo lahko naročniki