Slovenske šole niso “à la carte”: kje so meje prilagajanja zaradi vere, veganstva in jezika?

V zadnjih letih se v slovenskih osnovnih šolah in vrtcih vse pogosteje soočamo z zahtevami po prilagoditvah, ki presegajo osnovni namen vzgojno-izobraževalnih ustanov. Namesto da bi šole predvsem učile slovenščino, matematiko in druge predmete ter spodbujale skupno slovensko identiteto, postajajo prizorišče pogajanj o prehranskih omejitvah, jeziku komunikacije in drugih kulturnih posebnostih, ki pogosto postanejo predmet političnega boja.

V članku predstavljamo širšo sliko, v komentarju pa o tem, ali gre v resnici za boj za enakost, ali za favoriziranje ene strani.

Aktualni primer je še zelo svež, ko je zagovornik načela enakosti Miha Lobnik ob obisku Islamskega kulturnega centra v Ljubljani posnel kratek video kjer je ostro kritiziral šole, ker ne zagotavljajo sistemskih brezmesnih ali obrokov brez svinjine za muslimanske otroke in vegane, ter to označil za “versko nestrpnost”. Ravnatelji, med njimi Sašo Božič z OŠ Mengeš, so njegove besede označili za neutemeljene in žaljive, saj šolske kuhinje niso restavracije “à la carte”.

Raznolika in uravnotežena prehrana

Slovenske smernice za prehrano v vzgojno-izobraževalnih zavodih (posodobljene 2024/25 pod okriljem NIJZ) poudarjajo uravnoteženo mešano prehrano z omejenim rdečim mesom (priporočeno štirikrat mesečno), več stročnicami, zelenjavo in polnozrnatimi izdelki.

Približno 40 odstotkov šol že ponuja obroke brez svinjine, 23 odstotkov vegetarijanske, večina pa prilagoditve izvaja le za medicinsko utemeljene diete (alergije, intoleranca na laktozo, gluten ipd.). Priprava ločenih diet za posamezne otroke pomeni dodatno obremenitev kadra, ki ga v šolah že kronično primanjkuje, višje stroške (do 50 odstotkov) in logistične izzive,  posebej v manjših kuhinjah.

Medicinske potrebe ali verske zahteve?

Islamska skupnost v Sloveniji (po ocenah okoli 100.000 muslimanov, katerih delež se zaradi višje rodnosti kot pri domačinih in migraciji veča) že od 2024 analizira jedilnike in opozarja, da je svinjina na jedilnikih dvakrat do trikrat tedensko, kar muslimanske otroke pušča pri kruhu in jabolku.

Zahtevajo jasno označevanje mesa ali ločene menije brez svinjine. Lobnik pa je šel še dlje, saj naj bi bile verske in omejitve iz prepričanja (vključno z veganstvom) enakovredne zdravstvenim. Kritiki opozarjajo, da to ni enakost, temveč premik k fragmentaciji sistema. Šole v visokem odstotku že upoštevajo krščansko tradicijo (ribe ob petkih, brezmesni obroki na pepelnično sredo ali veliki petek), kar pa muslimanska skupnost vidi kot dokaz selektivnosti.

V kulturnem boju pediatri zavrnili veganstvo

Podobne zahteve prihajajo tudi z veganske strani. Strateški svet za prehrano pod odhajajočim premierom Golobom je predlagal veganske obroke, a so jih pediatri odločno zavrnili, saj veganstvo pri otrocih v fazi rasti ni priporočljivo zaradi tveganj za pomanjkanje hranil (B12, železo, jod, kalcij), slabšo rast in kostno gostoto.

Smernice dopuščajo vegetarijanske obroke (z jajci in mlekom), individualne veganske pa ne, če niso medicinsko utemeljene. Ravnatelji svarijo, da če se bodo pritiski  stopnjevali, lahko nekatere šole prenehajo z dodatno prehrano onkraj zakonsko določenega enega obroka dnevno. Odzivi na to so bili še toliko bolj burni ker naj bi za nekaterimi smernicami vlade s svojim vplivom stala nihče drug kot tedaj še partnerka, danes pa žena odhajajočega premiera in vplivnica Tina Gaber Golob.

Jezik: slovenščina kot “ovira” ali temelj integracije?

Težave se ne končajo pri krožnikih. V šolah z visokim deležem otrok priseljencev (zlasti albanskega porekla s Kosova in Makedionije) se pojavljajo vse pogostejši primeri prilagajanja jezika. Oktobra 2025 je I. OŠ Žalec staršem poslala vabila na roditeljski sestanek tudi v albanščini, ker odziv na slovenska vabila ni bil zadosten.

Ministrstvo je to toleriralo kot lokalno prilagoditev, opozicija (predvsem poslanec NSi iz Žalca Aleksander Reberšek) pa je reagirala zelo burno in zahtevala izredno sejo in opozorila na spodletelo integracijo. Podobni primeri so znani iz Kranja, kjer so občinske šole prosile za tolmače za albanski jezik zaradi stotin otrok priseljencev, o podobnih primerih poročajo nekateri iz obalnih občin pa tudi drugod.

Danes sem bil obveščen o vabilu OŠ Žalec, ki je bilo napisano v albanskem jeziku.
Živimo v Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenski.
Uradna komunikacija v javnih ustanovah mora biti v slovenskem jeziku!!!
Vse drugo je nedopustno!!!
Minister čakam odgovor! pic.twitter.com/ZQt5Z7TMIA

— Aleksander Rebersek (@AlexRebersek) October 20, 2025

Učni jezik ostaja slovenščina, a komunikacija s starši, ki je ne obvladajo, postaja izziv. Nekatere šole improvizirajo z dodatnimi tečaji slovenščine, a učitelji poročajo o razredih, kjer 20–30 odstotkov otrok ne razume pouka dovolj dobro. To vpliva na kakovost izobraževanja za vse, saj učitelji porabijo več časa za prevajanje in ponavljanje, splošni nivo znanja pada, slovenski otroci so lahko prikrajšani. Takratni koalicijski poslanci (npr. Janja Sluga iz Svobode) so takšne prakse včasih celo hvalili kot “vključevanje”, medtem ko je opozicija poudarjala, da integracija zahteva, da se priseljenci naučijo jezika gostiteljske države, ne obratno.

𝐉𝐚𝐧𝐣𝐚 𝐒𝐥𝐮𝐠𝐚 𝐩𝐨𝐬𝐥𝐚𝐧𝐤𝐚 𝐆𝐢𝐛𝐚𝐧𝐣𝐞 𝐒𝐯𝐨𝐛𝐨𝐝𝐚 🤬
Kaj minite o tem ⁉️
Delimo in ljudem pokažimo, kaj zagovarja Svoboda… 🔁⛔️#TuJeSlovenija pic.twitter.com/OBhQ3piG2U

— Luka Simonič (@luka_simonic) November 2, 2025

Vlada je v preteklosti znižala sredstva za promocijo slovenščine, hkrati pa razpravljala o fakultativnem poučevanju jezikov nekdanje SFRJ v šolah, kar je sprožilo ostre kritike zaradi potencialnega razkrajanja jezikovne enotnosti.

Širši kontekst: zakonodaja o enakosti in meje prilagajanja

Zakon o varstvu pred diskriminacijo in ustavna načela enakega obravnavanja pogosto služijo kot podlaga za te zahteve. Zagovornik načela enakosti jih interpretira široko, saj naj bi bile kot že rečeno verske okoliščine primerljive z zdravstvenimi. A kritiki opozarjajo na nevarnost “pravic po naročilu”.

Šola po ocenah kritikov ni multikulti restavracija, menza za “izbirčne” ali prevajalska agencija. Njen primarni cilj je vzgoja in izobraževanje v slovenskem jeziku in kulturnem prostoru. Ko se sistem preobremeni z individualnimi prilagoditvami (ločene diete, tolmači, dvojezična obvestila), trpi skupna izkušnja in učni proces.

Primeri kažejo na širši vzorec, ki posnema vzorec z Zahoda, od zahtev po halal prehrani, prek prevodov v tuji jezik, do pritiskov za večjo “vključenost” drugih kultur na račun zmanjševanja prisotnosti slovenske. To ni zgolj tehnično vprašanje kadra ali financ, temveč vprašanje vrednot.

Kot poudarjajo kritiki takega ravnanja uspešna integracija zahteva obojestransko prilagajanje, pri čemer gostiteljska družba postavlja jasne meje, torej skupni jezik, skupni jedilnik v razumnih mejah in spoštovanje prevladujoče kulture. Brez tega tvegamo paralelne skupnosti namesto kohezivne družbe.

Ravnatelji in šolniki že leta opozarjajo na realnost. Pomanjkanje kadra, preobremenjene kuhinje, padajoča kakovost pouka v heterogenih razredih. Namesto da bi zakonodaja in institucije (vključno z zagovornikom) podpirale pragmatične rešitve, jasno označevanje jedilnikov, spodbujanje učenja slovenščine, prioritetno obravnavo medicinskih diet, se pogosto pojavlja pritisk za širitev “pravic”, ki v praksi pomenijo dodatno breme za davkoplačevalce in slovenske starše.