So univerze še prostor svobodne misli ali vse bolj podlegajo pritiskom konformizma? To vprašanje v svojem komentarju odpira Žiga Turk, ki primer neizvolitve docentke Saške Štumberger postavlja v širši zgodovinski in mednarodni kontekst.
Turk opozarja, da pritiski na akademsko svobodo niso nov pojav. Sklicuje se na podatke ameriške organizacije Foundation for Individual Rights and Expression (FIRE), ki beleži primere sankcioniranja profesorjev zaradi njihovih stališč – tako z leve kot z desne politične strani.
V slovenskem prostoru Turk potegne vzporednico s preteklostjo – zlasti z letom 1972 in političnimi odstranitvami univerzitetnih profesorjev v času socializma. Takrat je bila ideološka lojalnost celo formalno zapisana v zakonodaji.
Danes zakonodaja tega sicer ne določa, vendar po Turkovem mnenju obstajajo “mehki mehanizmi”, ki lahko vodijo do podobnih rezultatov. Primer Štumbergerjeve vidi kot potencialen dokaz, da se lahko formalni postopki – kot so habilitacije – uporabijo za izločanje nezaželenih mnenj.
Čeprav so strokovni ocenjevalci njeno delo ocenili pozitivno, naj bi bila odločitev o neizvolitvi utemeljena predvsem na interpretaciji študentskih anket in subjektivnih ocenah. Kritiki opozarjajo, da takšna praksa odpira vrata arbitrarnosti in zlorab.
V odprtem pismu, ki ga je podpisala skupina profesorjev, avtorji izražajo zaskrbljenost, da bi lahko šlo za sankcioniranje zaradi političnih stališč – med drugim glede jezika in družbenih vprašanj. Po njihovem mnenju univerza ne bi smela kaznovati drugače mislečih, temveč varovati pluralnost.
Turk zaključuje, da je univerza na razpotju: lahko postane prostor konformizma ali pa ostane institucija, ki ščiti svobodno misel. Od tega pa je, po njegovem, odvisna tudi prihodnost akademske svobode.
Komentirajo lahko naročniki