V zvezi s trenutno najnovejšim zaporom na slovenskih tleh v Dobrunjah na obrobju Ljubljane so se že v preteklosti tako zaradi modernosti kot tudi opremljenosti zapora pojavili očitki, da gre za “zaprti hotel” in ne zapor. V zadnjih dneh je debato še dodatno podžgal ekonomist in poslovnež Matej Rigelnik, ki je izpostavil da izgradnja zapora, inštitucije, ki je namenjena odsluženju kazni kriminalcem, torej tistih, ki so tam prisilno in zastonj ker so grožnja družbi in pravnemu redu, stane približno enako kot dva luksuzna hotela v Ljubljani, Intercontinental in Grand Plaza.
Ob takih primerjavah se logično postavlja vprašanje: je to le cena sodobnih varnostnih standardov, ki jih, roko na srce, zapor rabi bolj kot hotel ali pa gre za simptom širših težav pri upravljanju z javnim denarjem s preplačanostjo, pomanjkanje transparentnosti in zaplete, ki dvigujejo stroške in koliko je v tej primerjavi resnice?
Priznam, nisem mogel spati, pa sem šel malo računat. Rezultat je naravnost ŠOKANTEN. 🤯
Naredil sem plastično primerjavo našega novega zapora v Dobrunjah:
🏗️ Zapor Dobrunje: 86,5 milijona € za 243 zapornikov.
🏨 InterContinental + Grand Plaza: SKUPAJ 86 milijonov € za 700+… pic.twitter.com/jmkGRniKxl— Matej Rigelnik (@Matej_R81) April 24, 2026
Primerjava je sicer malo nenavadna in ni povsem ista, saj sta zapor in hotel tako po ureditvi kot potrebah po varnosti dva različna objekta. Vendar številke in okoliščine gradnje dobrunjskega zapora res vzbujajo legitimna vprašanja o tem, ali davkoplačevalci dobivamo vrednost za svoj denar.
Konkretne številke in primerjava stroškov
Če preverimo samo grobe številke so rezultati takšni: skupna investicija za zapor v Dobrunjah, ki obsega med 22.400 in 26.000 m² ter ima kapacitete za maksimalno slabih 400 oseb je znašala približno 86,5 milijona evrov skupaj z DDV-jem, kar bi, če odštejemo komunalno infrastrukturo (vodovod, elektrika, kanalizacija), zneslo okoli 223.000 evrov na posamezno enoto. Točno oceno je sicer težko podati, je pa zato dosti lažje za oceniti koliko stane kvadratni meter, in sicer okoli 3.300-3.800 evrov glede na neto ali bruto površino.
Pri gradnji objekta sta imeli glavni delež podjetji Pomgrad in pa Kolektor, pri čemer je slednje povezano s Stojanom Petričem, razvpitim gradbenim baronom in lastnikom časopisa Delo. V oči tudi bode dejstvo, da se je okoli pričetka gradnje cena le-te zvišala s 73 milijonov evrov na sedanjih dobrih 86 milijonov evrov.
Po drugi strani lahko za oba glavna hotela (Intercontinental je gradil CGP za srbskega investitorja) približno ocenimo skupno ceno, ki znaša cca. 90 milijonov evrov s skupno nekaj več kot 500 sobami in med 170.000-180.000 evri na posamezno enoto (zopet pavšalno), skupno površino pa lahko ocenimo za Intercontinental InterContinental in sicer okoli 23.000 m² ali med 1.800- 2.170 evri na kvadratni meter. V oči bode tudi, da je bil zapor v Kopru leta 2004, površine med 7.000 in 8.000 m², zgrajen za vsega 13,3 milijona evrov.
Novi zapor v Dobrunjah je torej bistveno dražji od prejšnjih zaporskih projektov, preračunano na m² pa presega tudi nekatere druge javne objekte (npr. primerjave z novo kirurško kliniko Bitenc, kjer se cca. 10.000 kvadratnih metrov gradi za okoli 32 milijonov evrov), kar vzbuja sum v transparentnost.
Je investicija upravičena?
Seveda zapor zahteva več kot hotel, med drugim večplastno ograjo, armirani beton visoke trdnosti, posebna vrata, neprebojna stekla, kamere, senzorske sisteme in konstrukcijo, ki preprečuje pobeg. Varnost mora biti praktično absolutna, to ni enako kot hotelske kamere in požarne stopnice, ki ščitijo goste pred tatvinami ali nesrečami. Plače paznikov niso del stroškov izgradnje, temveč obratovanja, kar je pravilno izpostavljeno v javnih razpravah.
Vendar pa je potrebno poudariti, da je treba za potrebe gostov v hotelu poskrbeti za še posebej dobro ventilacijo, kanalizacijo, gretje, klimo, itd. medtem ko pri zaporu, kjer kazen služijo ljudje, ki so krivi kaznivih dejanj za kaj takega ni potrebe.
In tu se pojavi še ena dilema, namreč da je opremljenost sob za zapor na ravni, ki bolj spominjajo na apartma kot pa na celico, saj so tuši vse prej kot “zaporniški”, ravno tako sam izgled sobe in prostori za obiske družin. Pristojni so se v preteklosti na to izgovarjali na evropske direktive o dostojnih pogojih za zapornike v celicah z namenom uspešne rehabilitacije, ki na Povšetovi ni bila ustrezno zagotovljena. Kljub temu se poraja vprašanje o preplačani investiciji, pri čemer se je izkoristila ravno direktiva ESČP o ustreznih razmerah za zapornike in ustvarila nenavadno ugoden zapor, kar seveda tudi več stane.
Tudi sicer nad zaporom že dalj časa visijo obtožbe o številnih nepravilnostih, ki še dodatno poglabljajo dvom in gnev davkoplačevalcev, s katerih denarjem je bila ta investicija zgrajena. Obtožbe segajo od okoljskih nepravilnosti zaradi odvažanja gradbenih odpadkov na neustrezna odlagališča kar je rezultiralo tudi v vpletenost okoljske inšpekcije in policije, pravnih sporov med investitorji in izvajalci glede plačil za odpadke do zamud pri končni gradnji, saj je zapor dobil uporabno dovoljenje šele novembra lani. Tudi zato notranji izgled zapora, ki izgleda bolje od nekaterih stanovanj v Ljubljani in širše ter možnost da se je s tem opremljanjem doseglo in napihnilo ceno storitve vzbuja ostre in močne primerjave.
V Sloveniji, kjer se borimo z zastarelo infrastrukturo v zdravstvu in šolstvu, takšne primerjave zabolijo. Nihče ne zagovarja prenizkih standardov v zaporih (to bi kršilo človekove pravice in povečalo tveganja). A davkoplačevalci imamo pravico zahtevati učinkovito porabo denarja: boljše načrtovanje, strožji nadzor nad izvajalci in transparentnost, da se izognemo preseganju proračuna in sporom.
Komentirajo lahko naročniki