Strasbourg dovoli Goebbelsa, Ljubljana ne prenese karikature

Evropa je spet dokazala, da zna biti dosledno nedosledna. Strasbourg, ta vrhovna katedrala pravic, je po poročanju medijev odločil v korist Mladine v zadevi, kjer je bila primerjava Branka Grimsa z Goebbelsom obravnavana kot del dopustne politične polemike. Kakor da bi kdo končno priznal očitno: da je politična govorica po definiciji groba obrt, v kateri se ljudje ne božajo po duši, ampak si včasih zapičijo nož v metaforo. Pri tem, da je pomemben detajl to, da so ločeni postopki družinskih članov proti Mladini neovrženi. Tako, da družina je ostala nedotakljiva vrednota. Tudi za Mladino.

In vendar imamo doma prav poseben šport. V Sloveniji se z isto vnemo, s katero v Strasbourgu branijo pravico do besede, obravnava pravica do užaljenosti. Pri nas se lahko dogaja naslednje: v tujini ti je dovoljeno nekoga primerjati z največjo propagandno pošastjo 20. stoletja, doma pa dobiš tožbo, ker je kdo upodobljen v uniformi, ki jo doživlja kot osebno žalitev. Evropa: visoka umetnost. Slovenija: občinska izpostava čustvene varnosti.

Razlika ni v pravnih standardih. Razlika je v naši kulturni navadi. Mi nismo razvili imunosti na užaljenost v političnem sporu. Mi smo razvili alergijo na neprijetnost. In potem se čudimo, da vsaka demokratična razprava pri nas zveni kot prepir v bloku: kdo je komu odnesel smeti, kdo je komu ukradel parkirno mesto, kdo je komu “nekaj rekel”. Nismo narod argumenta, smo narod uveljavljanja prizadetosti.

V tem smislu je odločitev Strasbourga, ne glede na vse podrobnosti, ki jih pravniki radi zavijejo v latinske zanke, predvsem ogledalo. Pove nam: politični govor ni nedeljski katehizem. Je bojišče. Karikatura ni kompliment, temveč bodica. Če kdo v politiki pričakuje udobje, naj si kupi masažni stol in se umakne iz javnosti. Demokracija ni wellness.

Toda v Sloveniji se je zgodilo nekaj značilnega za našo politično krajino: levica je po eni strani prva, ki prisega na “evropske standarde”, po drugi strani pa ima do svobode govora zelo specifičen odnos. Svoboda govora je sveta, kadar jo uporablja “naša” stran. Kadar jo uporablja “druga” stran, pa je to sovražni govor, dezinformacija, nevarna propaganda, napad na demokracijo in verjetno tudi na podnebje. To je naš domači prevod evropskega liberalizma: svoboda je dovoljena, če je pravilno usmerjena.

Svoboda govora je sveta, kadar jo uporablja “naša” stran. Kadar jo uporablja “druga” stran, pa je to sovražni govor, dezinformacija, nevarna propaganda, napad na demokracijo in verjetno tudi na podnebje.

Zato tudi ni presenečenje, da se pri nas pravni in moralni instrumenti stalno spreminjajo v rekvizite. KPK je v tem smislu idealen primer. Lahko napiše, kar hoče. Lahko ugotavlja kršitve integritete. Lahko riše diagrame moralne higiene. Politično je to postalo nepomembno, ker so koalicije že zdavnaj odločile, da pravna država ni cilj, ampak kulisa. Če ugotovitev koristi, jo razglasimo za “dokaz”. Če škodi, je to “politični pritisk” in “nekompetentnost organa”. Zadeva se ne rešuje z resnico, ampak z okvirjem, v katerem resnica postane neuporabna.

ESČP predpostavlja zrelo družbo, a naša ni taka

In tukaj pridemo do širše slike, ki se povezuje s Strasbourgom. Evropsko sodišče s svojo široko razlago svobode govora v političnem kontekstu v resnici predpostavlja zrelo družbo: družbo, ki razume razliko med žaljivo metaforo in dejanskim nasiljem. Mi pa imamo družbo, kjer je metafora včasih hujša od dejanja. Kjer je žalitev večja tragedija kot posledica napačne politike. In kjer se pravni postopki pogosto uporabljajo kot megla: ne zato, da bi se prišlo do dna, ampak da se nekoga drži v stanju trajne umazanije ali trajne žrtve.

Strasbourg nam je torej poslal sporočilo: demokracija prenese zelo veliko. Tudi grde primerjave. Tudi preostro ironijo. Tudi karikature, ki bi jih pri nas nekateri najraje prepovedali kot nevaren predmet. Vprašanje pa je, ali to prenesemo mi.

Kajti pri nas se še vedno obnašamo, kot da največja nevarnost za družbo ni resnična zloraba moči, temveč napačna primerjava, napačna uniforma, napačen naslov, napačen meme. In medtem ko se prepiramo o tem, kdo je koga užalil, se nam mimo oči sprehaja stara resnica: da je najhujša oblika totalitarizma pogosto tišina. Torej ne v izrečenih besedah, ampak v zamolku. V tem, kar se ne sme reči. V tem, kar se ne sme vprašati. V tem, kar je treba “pustiti pri miru”, ker je preveč koristno, da bi bilo resno obravnavano.

Če Strasbourg brani pravico do grobega jezika, je to morda zato, ker ve, da je alternativa še hujša: družba, kjer se govor filtrira skozi komisije občutljivosti, karikatura pa skozi sodne pozive

Če Strasbourg brani pravico do grobega jezika, je to morda zato, ker ve, da je alternativa še hujša: družba, kjer se govor filtrira skozi komisije občutljivosti, karikatura pa skozi sodne pozive. Mi pa smo žal v fazi, ko bi radi imeli svobodo govora kot spomenik preteklosti, ne kot živo prakso.

In to je naš problem. Ne Goebbels kot metafora. Ne uniforma kot karikatura. Problem je, da se pri nas boj za resnico prehitro spremeni v boj za vtis. In vtis je že dolgo jasen: pravila veljajo, dokler ne pridejo do pravih ljudi.