V središču slovenske javnosti se je znašel oster besedni dvoboj med ministrom za delo Luko Mescem in predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom. Jabolko spora? Napovedani dvig minimalne plače na 1.000 evrov neto. A kot v svojem zapisu na portalu Fokuspokus opozarja Darinka Pavlič Kamien, se je vsebinska razprava o ekonomskih posledicah hitro sprevrgla v osebno obračunavanje in igranje na noto ljudske zavisti.
Mesec je Brodnjakove pomisleke zavrnil z argumentom njegove visoke plače, kar avtorica označi kot retorični manever, ki razpravo preusmeri iz področja izračunov in odgovornosti v polje zavisti. Po njenem mnenju ironija, na katero se sklicuje minister, ni ekonomski argument, temveč populistična poenostavitev, ki ljudi nagovarja čustveno, ne pa racionalno.
Minimalna plača po zapisanem ni moralna nagrada ali kazen za uspešne, temveč kompleksen mehanizem, ki vpliva na stroške dela, konkurenčnost podjetij, inflacijo in javne finance. Opozorila iz gospodarstva zato niso napad na socialno pravičnost, temveč opozorilo na realne posledice političnih odločitev.
Avtorica kritično izpostavi tudi dejstvo, da minister Mesec nikoli ni delal v realnem sektorju, ki polni proračun, iz katerega se financira politika. To mu sicer ne jemlje politične legitimnosti, po njenem pa mu jemlje pravico do moralne vzvišenosti nad tistimi, ki nosijo gospodarsko breme.
Zaključna teza besedila je, da je minimalna plača tisoč evrov neto morda dosegljiv in celo nujen cilj, vendar le ob postopnosti, dialogu s socialnimi partnerji in jasnem odgovoru na vprašanje, kdo bo razliko plačal. Resnična žrtev trenutnega spopada po mnenju Pavlič Kamienove pa nista ne menedžer ne minister, temveč javni prostor, v katerem se kompleksne teme obravnavajo kot všečne objave za družbena omrežja.
Komentirajo lahko naročniki