Na misel iz naslova sem naletel na omrežjih in jo navajam, ker odlično opiše stilsko preobrazbo, ki jo je v zadnjih štirih letih doživel Robert Golob. Slovencem se je namreč prodal kot rešitelj naroda pred avtoritarizmom in samopašnostjo oblasti, ki ne spoštuje vrednot demokracije in pravne države. Zavezal se je h krepitvi pravne država in spoštovanju demokratičnih institucij.
V tem kontekstu je tudi podal slovit odgovor na vprašanje novinarke Kanala A, da bi sam v primeru, da protikorupcijska komisija pri njegovemu početju ugotovi kršitev integritete, »zagotovo odstopil«. Ne zgolj to, v nadaljevanju, ki ga danes večina medijev spregleda, je pribil še: »Jaz res verjamem v pravno državo in verjamem, da takrat, ko mehanizmi nadzora ugotovijo, da je nekaj zelo narobe s politiko, ta mora sprejeti odgovornost.«
Tako vehementno je svoj odnos do pravne države Robert Golob opeval med pihanjem volivcem na dušo, naj ga izvolijo za svojega voditelja. Štiri leta kasneje, ko se je v vlogi kršitelja integritete znašel sam, pa se dane besede otepa s patetičnim izgovorom, da si je »takrat integriteto predstavljal drugače«.
Vzporedno s tem njegovi operativci že mesece počenjajo vse, da zminimalizirajo Golobov problem, ki je v avtoritarni mehaniki vladanja, mnogo nevarnejši od Janševe, saj je desna vlada vedno pod izjemno striktnim nadzorom medijev in drugih inštitucij, levim vladam in njihovim voditeljem pa se redno gleda skozi prste. Dvojni vatli pri medijih, kolesarski civilni družbi in drugod so tako očitni, da primerov niti nima smisla navajati.
Zgodbo nadzirano dozirajo Golobovi operativci
V okviru odločitve KPK v dveh Golobovih primerih – Bobnar in Karigador – premierjevi operativci vseskozi sami vzpostavljajo okvir, v katerem lansirajo informacije tako, da zmanjšujejo pomen ugotovitev ter omalovažujejo protikorupcijsko komisijo, češ s kakšnimi »malenkostmi« se ukvarja. Ker imajo, ob KPK, edini dostop do njenih ugotovitev, sami tempirajo čas in poudarke pošiljanja sporočil v javnost. V primeru končnih ugotovitev to pomeni, da iz 60+ stranskega dokumenta v javnost navržejo dva SMS-a, ki ju zminimalizirajo kot napihnjen problem, medtem ko celotnega gradiva medijem nočejo razkriti. Obenem ostane zamolčano, da KPK v primeru »Bobnar« ni uporabila za Goloba zelo obremenjujočih dokazov, ker jih je prepustila specializiranemu državnemu tožilstvu, ki na podlagi kazenske ovadbe policije za ta primer zahteva sodno preiskavo.
Prav tako ni naključje sovpadanje termina Golobovega kosila z levimi strankami z lansiranjem informacije o odločitvi KPK-ja v javnost – vse z namenom, da se problematika čim bolj zamegli in pozornost preusmeri iz za premierja obremenjujočega na nek konstruktiven dogodek, kot skušajo brandirati sestanek levega bloka.
Odlično jim je uspelo denimo s servilno TV Slovenija, kjer so v TV Dnevniku na veliko poročali o skupnem kosilu, končno odločitev KPK-ja o kršitvi integritete s strani predsednika vlade pa so obdelali mimogrede, celo brez omembe njegove obljube odstopa v primeru takšne ugotovitve.
Kakorkoli. Ob omenjanju stilske preobrazbe, ki jo je Robert Golob doživel tekom mandata, sem namenoma uporabil ta izraz. Goloba namreč ni pokvarila oblast, temveč so vzvodi moči in vpliva zgolj razgalili njegovo pravo naravo: vase zagledano, narcisoidno, brezobzirno, avtokratsko. Na lastni koži jo občutijo vsi, ki pridejo z njim navzkriž in hkrati ohranjajo lastno hrbtenico. Med takšne sodita Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav. Med tistimi, ki so od njega dobili lekcijo, a so se ponižno uklonili, pa kraljuje baje emancipirana ženska Urška Klakočar Zupančič. Njen servilen odnos do Roberta Goloba je živ prikaz ženske podrejenosti toksični moškosti.
Goloba ni pokvarila oblast, temveč so vzvodi moči in vpliva zgolj razgalili njegovo pravo naravo: vase zagledano, narcisoidno, brezobzirno, avtokratsko.
Volivci vse to vidijo, ampak …
Golobove značajske lastnosti po treh letih vladavine, servilnim medijem navkljub, tako močno butajo na plan, da so očitne tudi manj doslednim spremljevalcem političnega dogajanja. A sklepati, da bo to pomenilo tudi njegovo zavrnitev s strani volivcev, bi bilo napačno.
Bodimo natančnejši. Javnomnenjske ankete in evropske volitve pričajo, da je Goloba iz razočaranja zapustila že več kot polovica od dobrih 400 tisoč volivcev, ki so ga ustoličili na oblast. A del teh zna podleči propagandi in se k Svobodi vrniti v strahu pred vrnitvijo Janeza Janše. Prav v smeri njihove mobilizacije na volilni dan s strašenjem pred Janšo in »desnim populizmom« ta čas deluje celoten Golobov propagandni aparat. Glede na to, koliko medijev je uspel podrediti svojim interesom z zasipavanjem z državnim denarjem iz oglaševanj, pogodb, aneksov in razpisov, ter neomejenimi sredstvi za propagando preko omrežij, je povsem realno, da mu uspe. Da podmazanih “nevladnih” aktivistov, ki so se zdaj aktivirali, sploh ne omenjamo.
Uspe mu lahko vsem razgaljenim problematičnim lastnostim navkljub. Da dobršnemu delu leve volilne baze v resnici ni dosti mar za standarde demokracije in pravne države, dokler menijo, da imajo od vladavine nekega politika in njegove opcije tudi sami korist, je dokaz 20-letna vladavina Zorana Jankovića v Ljubljani. Njegovih »mutnih poslov« se zavedajo vsi, a jih opravičujejo v smislu: »Res da krade, a tudi kaj naredi.« Ta logika je seveda z vrednotami demokracije in pravne države povsem skregana.
A ravno na tej logiki, v neki drugi obliki, Robert Golob lahko ponovi mandat. In sicer: »Resda je pokvarjen, ampak vsaj ni Janša.«
Dokler bo tako, v Sloveniji tranzicija v demokracijo de facto ne bo zaključena.
Komentirajo lahko naročniki