Zakaj Urška Klakočar Zupančič ni feministični zgled? Simona Rebolj o »pasteh narcističnih bleferjev«

29. 4. 2026, 19:26

3 minute branja
Deli

Publicistka in blogerka Simona Rebolj je v komentarju na Facebooku podala neusmiljeno analizo politične poti in osebne drže nekdanje predsednice državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič. Reboljeva ocenjuje, da smo bili namesto resne politike priča “estradnemu cirkusu”, ki je škodljiv tako za ugled države kot za razumevanje feminizma.

Po mnenju Reboljeve Urška Klakočar Zupančič na visokem položaju nikoli ni pokazala ustrezne politične razgledanosti ali drže. Namesto tega naj bi parlamentarno dvorano zamenjala za resničnostni šov, kjer je prevladoval čustveni ekshibicionizem.

Reboljeva poudarja, da je bila njena preteklost sodnice v tem kontekstu le še večje razočaranje, saj bi prav od nje pričakovali nepristranskost in profesionalnost, dobili pa smo “popolno nasprotje”.

Komentar se posebej dotika odnosa s premierjem Robertom Golobom. Reboljeva opisuje njuno zgodnjo fazo kot obdobje “afektiranih padcev v objem”, ki so javnosti razkrivali preveč zasebnosti. Prelomnica se je zgodila z vstopom Tine Gaber na sceno, ko je bila Klakočar Zupančičeva nenadoma potisnjena v kot.

“Mučno je bilo opazovati, kako je Robert Golob po zlomu romantične idile zafrkaval v glavo Urško Klakočar Zupančič. Kako je uletel na sceno s Tino Gaber in kar naenkrat je morala Klakočar Zupančič v kot,” piše Reboljeva.

Past lažnega feminizma

Ena ključnih točk zapisa je kritika Klakočar Zupančičeve kot feminističnega zgleda. Reboljeva trdi, da gre za antifeminizem, zamaskiran v upor:

  • Izguba dostojanstva: Ženska se degradira, ko poskuša ugoditi narcističnemu moškemu.
  • Vloga žrtve: Namesto vsebinske moči je UKZ po mnenju avtorice izbrala vlogo čustveno neobvladane starlete.
  • Marilyn Monroe efekt: Reboljeva UKZ primerja z ikono Monroejevo – kot simbol ženske, ki v zakulisju ostane tragična figura, ker svojo vrednost išče v moški potrditvi in žarometih.

Reboljeva se obregne tudi ob napoved Klakočar Zupančičeve, da se bo v stranko vrnila le, če Goloba ne bo več, in da bo “še naprej ustvarjala”. Avtorica opozarja, da parlament ni prostor za literarne krožke ali čustvene izlive, temveč za razum, strategijo in obvladane živce.

Visoke uvrstitve Urške Klakočar Zupančič na lestvicah priljubljenosti Reboljeva označuje za past. Meni, da gre za nezvesto publiko, ki uživa v “emocionalnih gladiatorskih igrah”, a takoj ko ugasnejo žarometi, na akterje pozabi. Sporočilo je jasno: spoštovanje si ženska (in politik) prisluži z vsebino in dostojanstvom, ne pa s parado ničevosti pod bliskavicami tabloidov.