Za nami so volitve, ki so prinesle novo sestavo Državnega zbora, v kateri pa, vsaj zaenkrat, po oceni predsednice republike še nihče nima potrebnih 46 glasov za mandatarstvo. Bi pomagalo, če bi voditelje države, namesto z volitvami, iskali z loterijo?
Bi res dopustili, da nam naključni ljudje vodijo državo, je verjetno eno prvih vprašanj, ki se poraja ob tej misli. A prav izbira naključnih državljanov prek loterije je po mnenju antičnih mislecev, na čelu z Aristotelom edini pravi demokratični način izbire voditeljev. Volitve po njegovem mnenju vodijo v oligarhijo.
Aristotel opozarja, da izbiranje voditeljev z volitvami ustvarja elito, ki je koruptivna, ne prevzema odgovornosti in podlega težavam, kot so zelo omejena dejanska izbira kandidatov, omejenost raznolikosti mišljenja med politično elito, korupcija in polarizacija, ki jo ameriški politični mislec James Madison označuje za smrtno bolezen ljudskih vladavin.
Sistem, ki je uspešno vodil Atene
Misel, da bi se odločevalce, ki odločajo o prihodnosti skupnosti, občine ali države izbiralo z loterijo se na prvi pogled zdi absurdna. A prav tak način izbire voditeljev so poznali v antičnih Atenah, ki veljajo za zibelko demokracije, četudi niso bile najstarejša grška mestna država, ki bi vpeljala takšen sistem. So pa bile ena največjih in najbolj vplivnih v svojem času.
Atenska oblast je bila sestavljena iz zakonodajne veje oblasti, t.i. zbora, v katerem je lahko sodeloval vsak polnoleten moški državljan Aten. O posameznem zakonu ali predpisu so debatirali vsi, ki so na dan, ko je bil predpis na dnevnem redu, prišli na sejo.
Izvršno oblast je predstavljal svet. Svet so sestavljali naključno izbrani državljani, ki so bili vanj za eno leto izvoljeni preko loterije. Katerikoli (moški) državljan Aten je lahko kandidiral tako, da je svoje ime zapisal na tablico in tablico vstavil v napravo, prek katere je nato potekal naključni žreb – pred javnostjo, ki je postopek nadzorovala. Svet je določal agendo zbora in skrbel, da so se dogovorjeni zakoni izvajali.
Zastopanost sicer ni bila popolna, saj so bili iz odločanja izključeni ženske in sužnji. Pred začetkom služenja je moral izžrebani kandidat za svet prestati zaslišanje in pregled. Če se je pojavilo preveč pritožb zoper njega, se ga je izpustilo. Tudi po zaključku enoletnega mandata je bil funkcionar podvržen podrobnemu pregledu, ki je lahko vseboval tudi hude kazni. Po odsluženi funkciji nekaj časa ni smel kandidirati, v nekaterih primerih pa je posameznik funkcijo lahko prevzel le enkrat v življenju, s čimer so zagotavljali, da se pretirana moč ne bi kopičila v malo posameznikih.
Izjema so sicer bili vojaški poveljniki in varuhi zakladnice, saj se je pri obojih zahtevalo izrazito specifična znanja, v primeru zakladnikov pa se je smatralo, da se morebitna nenamensko porabljena državna sredstva lahko povrne iz njihovega osebnega premoženja.
Tudi sodišča so vodile porote iz enako naključno izbranih porotnikov, ki jih je določila loterija.
Loterija proti volitvamolitve
Po osvojitvi Aten s strani Filipa in Aleksandra Makedonskega je demokracija za skoraj 2.000 let v veliki meri izginila s političnega prizorišča. Po ameriški revoluciji so pri snovanju ameriške demokracije razmišljali o obeh opcijah, a so se na koncu odločili za volitve, saj so ocenili, da bolje dosegaj reprezentacijo, odgovornost, na oblast pripeljejo sposobne posameznike za vodenje družbe in prek sistema volitev zagotavljajo odgovornost.
A Aristotel, pa tudi mnogi sodobni raziskovalci ugotavljajo, da prav vse omenjene lastnosti lahko bolje dosežemo z loterijo kot z volitvami.
Žreb omogoča, da je dostop do političnih funkcij dostopen večjemu številu ljudi, saj ne zahteva dolgotrajnih in predvsem dragih volilnih kampanj, ki že same po sebi predstavljajo zelo prirejeno izbiro. Volivci namreč lahko izbiramo zgolj med posamezniki,ki so pripravljeni žrtvovati ustrezne količine denarja in časa za volilno kampanjo, da pridejo na funkcijo, kar pomeni, da so si vsi politiki, ne glede na stranko, sorazmerno podobni. Vsekakor je med njimi bistveno manj razlik, kot v splošni populaciji.
Volitve tako bolj kot resnično reprezentacijo, državljanom omogočajo, da izberejo svojega priljubljenega člana politične elite, kar po definiciji vodi v oligarhijo, je prepričan Aristotel. Ta elita pa je daleč od problemov večine ljudi in njihovih problemov. Aristotel zato loterijo vidi kot res demokratični način izbire, ki do oblasti omogoča priti vsakomur.
Kompetentnost funkcionarjev?
A če je lahko izžreban kdorkoli, se pojavi vprašanje kompetentnosti. Loterija zato ne predvideva izbire enega voditelja, pač pa sveta. Več sodobnih študij kaže, da je pri reševanju problema naključno izbrana skupina posameznikov statistično uspešnejša od skupine ekspertov, ki se loti istega problema.
Skupina ekspertov je namreč običajno precej homogena, ima podobno izobrazbo, način življenja, znanje, kar jo podvrže istim slepim pegam in ožjemu načinu razmišljanja in skupinski pristranskosti.
Naključno izbrana skupina doseže večjo kognitivno raznolikost, kar ji omogoči iskanje rešitev na širšem spektru in doseže celovitejše rešitve. Raznolikost prinaša superiorno inteligenco.
Prav zato Aristotel z loterijo skuša zagotoviti kognitivno raznolikost. Pri tem je treba poudariti, da gre za naključni izbor, ki zagotavlja kognitivno raznolikost, ne sistem kvot, ki skuša ustvariti raznolikost navzven, tako da med predstavniki elite poišče nekaj tistih, ki so hkrati predstavniki manjšin v družbi.
Raznolikost sicer doseže boljši rezultat samo v primerih, ko imajo vsi člani skupine enak cilj, zato je tudi atenska demokracija predvidevala filtre, ki bi izločili posameznike, katerih cilj ni skupno dobro skupnosti. Korupcijo pa delno preprečuje kratkotrajnost funkcije in delno državljanski nadzor nad funkcionarji.
Konec polarizacije?
Večja možnost participacije pomeni več participacije in državotvornega vzdušja med državljani, hkrati pa sodelovanje ni vezano na pripadnost skupini, ki z drugimi skupinami tekmuje, kar po definiciji ustvarja polarizacijo. Ker morajo različno misleči naključni posamezniki priti do skupne rešitve, običajno med sodelujočimi pride do spoznanja, da so razlike med njimi dejansko manjše, kot so sprva mislili, oz. kot se zdi ob potenciranju razlik s strani političnih elit, ki od polarizacije živijo.
Na sestankih sveta tako sodelujejo pripadniki različnih slojev, poklicev in znanj, zato so pri iskanju skupne rešitve slišani glasovi, strahovi in problemi vseh vidikov družbe.
Ne le v Antiki, tudi v sodobnosti se že poslužujejo sistema loterije
Drži, da so bile Atene majhna mestna država in da se njihovega načina vodenja izpred preko 2000 let ne da enostavno prenesti v sodobni čas. A eksperimenti v sodobnem času kažejo, da so sadovi lahko podobni, kot jih opisujejo antični misleci.
Irska se je v zadnjih dvajsetih letih že poslužila sistema loterije, s katero so naključno izbrali dve tretjini posameznikov, ki so sodelovali v komisiji, ki je presojala vprašanja spremembe ustave. Tudi v Franciji so izvedli en podoben eksperiment pri iskanju rešitev glede problemov, pri katerih se je politika zataknila.
Na Irskem je bil sistem loterije sicer uspešnejši, saj so se politiki držali obljube in rešitve uzakonili oz. dali na referendum, medtem ko je francoska politika večino rešitev pospravila v predal, kar je motivacijo za nadaljevanje bistveno zmanjšalo.
Četudi morda kmalu še ne bomo volitev zamenjali za antično Atensko žrebanje članov v vladi, pa bi veljalo s tem sistemom vsaj poskusiti na lokalni ravni, ali vsaj pri iskanju rešitev težkih strukturnih problemov, ki zahtevajo prilagoditev celotne družbe. Seveda pa tudi izbira prek loterije ni brez svojih tveganj in napak.
Komentirajo lahko naročniki