Golob, Kos in operativci iz ozadja: kako je relativni zmagovalec ostal brez vlade

Ko zmanjka poslanskih mandatov, nastopijo ljudje iz varnostno-preiskovalnega miljeja – in politika se spremeni v upravljanje s sumi, nadzorom in pritiski.

Prostor, ki ni izginil po volitvah – ampak pred njimi

Relativni zmagovalec volitev, Robert Golob, po razglasitvi rezultatov ni ostal brez vlade zaradi matematike. Številke so bile zahtevne, a ne nemogoče. Težava je bila drugje: prostor, v katerem bi lahko sestavil večino, je bil že pred volitvami močno zožen.

To ni bil nenaden kolaps, ampak proces. Štiri leta počasnega, skoraj neopaznega razkrajanja potencialnih partnerstev, ki so v ključnem trenutku pustila Svobodo brez realnega manevrskega prostora.

Ko je po volitvah postalo jasno, da tega prostora ni več, se je strategija spremenila.

SD: sanirani navzven, izčrpani navznoter

Na prvi pogled Socialni demokrati niso bili poraženci volitev. Po dveh velikih aferah – Litijska in Spirit – jim je uspelo politično preživeti. Ankete tik pred volitvami so jih še vedno držale v območju stabilne parlamentarne podpore.

Toda ta stabilnost je bila varljiva.

Sanacija afer jih ni okrepila, temveč izčrpala. Politična energija, ki bi jo potrebovali za povolilno širitev vpliva, je bila porabljena za notranjo konsolidacijo. SD je šel na volitve z ambicijo preživetja, ne z ambicijo, da bi po njih aktivno gradil oblast.

Golob je tako ostal brez partnerja, ki bi mu lahko pomagal širiti koalicijski prostor.

Prerod: konflikt namesto integracije

V istem času se je na levi sredini pojavil projekt Vladimirja Prebiliča. Namesto da bi ga Svoboda integrirala, asimilirala, je znotraj levega pola takoj prišlo do konflikta.

Prerod ni razpadel zaradi napadov desnice, ampak v prostoru, kjer bi moral najlažje preživeti. To je dodatno razpršilo glasove in oslabilo blok, ki bi moral ostati kompakten.

NSi: nezaupanje – od preiskovalnih komisij do Darsa

Ko se je pokazalo, da na levici ni dovolj glasov, je bila logična poteza preboj proti sredini. Ključna tarča je bila Nova Slovenija.

Problem ni bil ideološki, ampak političen.

Preiskovalna komisija pod vodstvom Tamare Vonta je tik pred volitvami v javni prostor lansirala ugotovitve o “dovršenem sistemu obvodnega financiranja SDS in NSi”. Časovna umestitev tega poročila je imela jasen politični učinek: NSi ni bila več samo potencialni partner, ampak tudi predmet institucionalnega suma.

Še pred tem se je odvijala zgodba Darsa. Zamenjava Valentina Hajdinjaka, ki je veljal za kader NSi, z Andrejem Ribičem iz kvote Svobode, ni bila zgolj kadrovska rotacija. Spremljal jo je val medijskih objav, predvsem na POP TV, nato pa še kazenske ovadbe in odškodninski zahtevki nove uprave.

Zaporedje dogodkov – medijska afera, menjava vodstva, pravni postopki – je ustvarilo vtis koordiniranega pritiska. In občutek, da NSi ni samo politični tekmec, ampak tarča procesa.

V takem okolju vabila v koalicijo ne delujejo kot ponudba sodelovanja, ampak kot tveganje.

Demokrati: številke, ki povedo več kot besede

Ko je NSi odpadla, je bila naslednja možnost za širitev Golobovega koalicijskega potenciala Anže Logar.

Toda tu se je razlika med dvema možnima vladama pokazala zelo konkretno – v številkah.

Golobov razrez je predvideval 16 ministrstev. Od teh bi jih 7 pripadlo Svobodi, NSi (3) in Demokratom (2) skupaj pa 5 resorjev.

To pomeni, da bi jih ministri Svobode, skupaj s programsko povsem nezdružljivo Levico (zlasti nepremostljive razlike glede davčnih razbremenitev in vloge zasebnikov v javnem zdravstvu), tudi v široki koaliciji lahko kadarkoli enostransko preglasovali.

Na drugi strani Janez Janša neuradno ponuja naslednji razrez 15ih ministrstev: 7 za SDS, 5 za NSi, 3 za Demokrate. To ni samo razlika v številu, ampak v logiki.

Golob je ponujal priključitev. Janša ponuja delitev oblasti. Zdi se, da se bodo Demokrati odločili skladno s tem.

Stevanović: čista matematika

In potem je tu še Zoran Stevanović.

Njegova vloga ni bila ideološka, ampak matematična. Svoboda mu ni ponudila ključne funkcije. Drugi blok mu jo je.

S tem je bila politična enačba, ki omogoča oblikovanje 4. Janševe vlade, zaključena.

Ko se politika prevesi v operativno fazo

Po ustanovni seji državnega zobra se je strategija Svobode spremenila.

Ne več, kako sestaviti vlado. Ampak, kako preprečiti, da bi jo sestavil kdo drug.

Tu se začne druga faza. In tu vstopijo drugi akterji.

Drago Kos: od kriminalista do faktorja v času sestavljanja oblasti

Nastop Draga Kosa v oddaji Odmevi nacionalne televizije 15. aprila ni bil zgolj komentar aktualne teme. Prišel je v točno določenem trenutku – v fazi, ko potekajo najintenzivnejši pogovori o sestavi vlade.

Kos ni nastopal kot politik, ampak kot nekdanji vodja kriminalistične službe, torej kot nekdo, ki govori z avtoriteto sistema. In govoril je o kaznivih dejanjih, o preiskavah, o potencialnih kršitvah.

Drago Kos pic.twitter.com/MquFMbgFNU

— Spremljamo (@spremljamo_tw) April 20, 2026

To spremeni kontekst. V trenutku, ko se politični akterji odločajo, s kom bodo šli v vlado, vstop takšnega diskurza pomeni: da potencialni partner ni več samo politično tveganje, ampak lahko postane tudi pravno tveganje.

Dovolj je, da je Kos pomagal odpreti ta okvir, ki je v tistem trenutku postal del političnega odločanja. In to ni prvič. Podobno destabilizacijsko vlogo je odigral že v času afere Patria, ko je preiskovalni diskurz neposredno vplival na politično ravnotežje v državi.

Vzorec je znan: najprej sum, nato politični učinek.

Skoraj istočasno, pa se je ime Draga Kosa pojavilo tudi v tujih medijskih zapisih z očitki o spornih ravnanjih v Ukrajini – očitki, ki sicer niso dokazani, a kažejo, da Kos ni več samo analitik, ampak tudi akter v širšem, mednarodnem prostoru vpliva.

Pavlin: pot od notranje kontrole do kabineta predsednika vlade

Če Kos predstavlja javni obraz diskurza suma, Franci Pavlin predstavlja drugo plast – operativno.

Njegova pot je tipična za preplet sistemov: iz policije, kjer je deloval tudi v notranji kontroli, v korporativno okolje Petrola, nato pa v kabinet predsednika vlade Roberta Goloba.

To ni običajna karierna linija. To je linija, ki povezuje tri ključna okolja: policijo, gospodarstvo in izvršno oblast.

V javnih izjavah ga Zoran Stevanović neposredno omenja kot nekoga, ki bi “vedel največ povedati” o ozadju dogajanja po volitvah. To samo po sebi ni dokaz, je pa indikator, da se Pavlinovo ime pojavlja tam, kjer se križajo politične in operativne zgodbe.

Dodatno težo temu dajejo tudi konflikti, ki so spremljali njegovo pot – tako v policiji kot kasneje v korporativnem okolju – ter način njegovega prihoda v kabinet predsednika vlade, kjer naj bi bila beseda nekdanje šefice Petrola Nade Drobne Popović, sicer tete premierjeve soproge Tine Gaber, močnejša od pomislekov znotraj vlade in vladajoče stranke.

Ni javno dokazano, da bi imel Pavlin operativno vlogo pri sledenju ali nadzoru. Je pa njegova pozicija takšna, da ga politični akterji in mediji postavljajo v sam center teh vprašanj.

Trenutek, ko je Svoboda izgubila igro

Sklepne ugotovitve niso zapletene.

Golob je v minulem mandatu sistematično oslabil SD, izgubil stik s sredino, po volitvah pa zavrnil ključne kompromise za gradnjo parlamentarne večine.

Ko je to postalo jasno, ni več poskušal sestaviti vlade, ampak je poskušal vplivati na pogoje, v katerih naj bi jo sestavljal kdo drug. In prav v tem premiku – iz gradnje v blokado – se skriva odgovor, zakaj relativne zmage na volitvah ne bo uspel pretopiti v oblast.