Vsakič, ko kdo javno izraža svoje mnenje, da mora moški prinašati denar, ženska pa biti mama in gospodinja, se ljudje množično udarijo na ta račun. In seveda je dobro, da smo kot družba občutljivi na potencialno omejevanje ženskih življenjskih izbir … Hkrati pa takšne izjave dregajo v rane, ki jih kot družba imamo, pa se jih veliko premalo zavedamo.
Prav biti gospodinja je namreč paradoksalno postala ena najmanj svobodnih izbir. Ne le, da je družbeno povsem necenjena, tudi ekonomsko si ženske vse težje privoščijo ostati doma in skrbeti za otroke, dom in družino, da ta še lahko dobro živi (vse to je seveda precej subjektivno). Smo res na boljšem, če nismo sicer več ekonomsko odvisne od moža, smo pa prisiljene v odvisnost od šefa oz. dela?
Ostati danes kot mama doma je predvsem privilegij. Nujni predpogoji takšne izbire so, da moški dovolj zasluži, da si kot ženska resnično želiš takšnega načina življenja, ter da si izbrala moškega, s katerim te takšna odločitev ne bo pahnila v podrejen položaj ali celo nasilje – tudi to se namreč žal še vedno dogaja. Ob takšni izbiri je namreč ključno, da je prispevek obeh k družini kratkoročno in dolgoročno enako cenjen.
Biti gospodinja je enako vredno kot delati kariero
Žensk sicer nikakor ne gre enotno popredalčkati, ker smo si med seboj zelo različne. Nekatere povsem izpolnjujeta vlogi mame in gospodinje, druge močno poslanstvo čutijo predvsem na kariernem področju, večina pa je nekje vmes. Nič od tega ne bi smelo biti več ali manj vredno. Vsekakor pa je skrb, da bi izpostavljena izjava, ki poudari tradicionalno vlogo ženske, rezultirala v množičnem vračanju žensk »za štedilnik«, pri nas res povsem odveč.
Naš problem je namreč prej obraten! Slovenija je država, kjer je stopnja delovne aktivnosti mater ena najvišjih v Evropski uniji. Prav tako se vsako leto manj mater štirih ali več otrok odloči, da bodo zapustile trg dela, država pa jim bo krila prispevke za socialno varnost. Tudi zato, ker imajo vse manj otrok.
Hkrati nekatere (sicer tuje) raziskave (primer) kažejo, da si ženske generacije Z želijo biti »tradicionalne žene« (angl. trade wives), pri čemer se takšna izbira ne dojema kot vrnitev v preteklost, ampak kot izbira bolj uravnoteženega življenja na dolgi rok. Gre za poročene žene, z otroki in možem, ki je steber finančne varosti, one pa ne opustijo nujno vedno svojih kariernih prizadevanj, ampak svoji ustvarjalnosti sledijo do te mere, da jim za delo ni potrebno popolnoma izgoreti. Tudi Katja Pančur, katere izjave so pred prazniki razburkale javnost, ni “le” mama in žena, ampak služi na račun vplivništva in svoje nedavno izdane knjige.
Mame vzgajajo zdravo prihodnost naše države
Je pa naš velik družbeni izziv vsekakor to, da kot država ne podpremo bolje mater. Tiste, ki delajo, se neredko soočajo z nezadovoljstvom sodelavcev in delodajalcev, če morajo na nego otrok. Tiste, ki ostanejo doma, praviloma skrbijo, da imajo njihovi otroci manj izčrpano mamo, ki lažje vzgaja in skrbi za zdrave obroke, urejeno okolje, se družini resnično posveti, otroci pa vsaj z enim od staršev preživijo več kot uro do dve na dan – kolikor je danes že povprečni čas, ki ga otroci na dan preživijo s starši.
Kolikor imam vpogleda v takšne družine, gre za mame z več otroki, ki vzgajajo zdravo prihodnost naše države. Namesto, da bi takšen ogromen prispevek tudi konkretno ovrednotili, raje vidimo, da tudi mame, ki bi si želele ostati doma, pa si finančno tega ne morejo privoščiti, na delu služijo denar, s katerim nato državljani finanicramo uvažanje in (ne)integracijo delovne sile iz tujine ter saniranje naraščajočih duševnih in zdravstvenih težav sodobnih otrok, ki nastanejo tudi zato, ker so ti že od najzgodnješih let odtrgani od staršev ter dostikrat prepuščeni na milost in nemilost institucij in vrstnikov.
Vse dokler bo to tisto, kar bo spodbujano kot »normalno« in dobro, hkrati pa se bo plaz kritik vsul na vsako mamo, ki javno pove, da ji je naravno, da je doma z otroki in gospodinja, medtem ko je mož finančni “provider” – bomo družba, v kateri ženske kljub številnim organizacijam, ki trdijo, da se borijo za njihove pravice, nimajo resnične svobode izbire, hkrati pa bomo še naprej izgubljali otroke, kompas in prihodnost.








En odgovor na “Največji tabu sodobnega feminizma: ženska, ki hoče biti mama in gospodinja”
Obči državljanski zakonik ima jasne določbe, samo držimo se jih ne več.
Npr:. par. 64 “Zakoni med kristjani in osebami, ki niso krščanske vere, se ne morejo sklepati.”
Mi pa kar vse vprek. To ni prav. Glej še pod Mimogrede.
Par. 92:. “Žena…. obvezna je iti za možem v njegovo domovališče, ga v gospodarstvu in pridobivanju….podpirati….. držati se njegovih naredb (!) sama in skrbeti, da se jih tudi drugi drže.” ( se pravi : špelca, si slišala, kaj ej ata rekel?)
Par 91:. ” mož je glava rodbine….v tem svojstvu dolžan ženo vzdrževati in jo zastopati v vseh primerih”. Se pravi na volitvah nima kaj filozofirati.
Par 90:. ” oba sta enako zavezana k zakonski dolžnosti, zvestobi, dostojnemu vedenju drug proti drugemu.”
Vse to smo skenslali. Če ženo opomniš, da te mora ubogati, te debelo pogleda in v najboljšem primeru prične jezikati, v najslabšem pa…. Pustimo to za drugič.
Mimogrede: po socialistični zakonodaji duhovniki niso smeli skleniti zakona ne da bi bil prej sklenjen civilni zakon. Zdaj, kot vem, te določbe ni več. Zakaj Cerkev torej ne sklepa svojih nerazvezljivih zakonov? Koga se bojijo? Država tako in tako ne loči več med zakonsko zvezo in koruzo.
Komentirajo lahko naročniki