Deklina zgodba ni distopični roman, ampak realnost številnih sodobnih žensk

Svet je najbrž za ženske danes prijaznejši, kot je bil kadarkoli prej. Vsaj na papirju smo enakovredne moškim in imamo enake pravice. To je velik dosežek, ki ga ne smemo jemati za samoumevnega. Govorimo seveda o deželah zahodne civilizacije (+nekatere azijske).

Za mnoge ženske drugod po svetu pa pravice kot svoboda, varnost, izobrazba ali možnost odločanja o lastnem življenju še zdaleč niso samoumevne, ampak pogosto povsem nedosegljive.

Za nekoga literarna fikcija, za druge realnost?

Scenarijev, na kakšen način je mogoče zatirati žensko in njeno telo, je veliko. Eden najbolj znanih prikazov takšne družbe je roman Margaret Atwood Deklina zgodba, prvič izdan leta 1985. V njem avtorica predstavi teokratsko državo Gilead, kjer ženska ni več oseba, ampak sredstvo: za rojevanje, za služenje in za pokorščino. Po romanu je bila posneta tudi istoimenska serija, ki je zgodbo še dodatno približala sodobnemu občinstvu.

Zahodne feministke Deklino zgodbo rade uporabljajo kot simbol opozorila pred zatiranjem žensk. In prav je tako. Prav je, da smo občutljivi za vsako kršenje človekovih pravic, tudi v najrazvitejših družbah. Toda ob tem pogosto spregledamo bistvo: za milijone žensk po svetu Deklina zgodba ni opozorilo pred prihodnostjo, ampak precej realen opis njihove sedanjosti.

Žalostno dejstvo je, da se Deklina zgodba za milijone žensk dogaja danes. Najbolj očitno v islamskem svetu. Pri čemer je islamski svet ni mišljen samo geografsko, ampak kot družbeni milje.

Sramota zahodnega feminizma

Ena največjih sramot sodobnega zahodnega feminizma je prav njegova selektivnost. Histerično reagira ob malenkostih, ob hudih, sistematičnih in krvavih kršitvah ženskih pravic pa nenadoma postane previden, tih in “it is complicated”. V imenu ideologije, multikulturne občutljivosti ali politične lojalnosti je pripravljen zamižati celo pred režimi in praksami, ki ženske odkrito ponižujejo in tlačijo. Kot da bi bile nekatere ženske manj vredne zaščite samo zato, ker bi jasno poimenovanje problema porušilo ustaljene politične parole.

Kako islamski in drugi totalitarni režimi kot venezuelski ali kubanski sodijo v moralni sistem vrednot povprečne zahodne feministke je svojevrsten misterij. Edina skupna stična točka je, da imajo skupnega nasprotnika. Konservativnejši del zahodne družbe. Je ta nasprotnik res vreden mižanja ob tako kruti in bizarni obravnavi žensk? Si lahko predstavljamo svet, če bi se feministke in konservativni zahod in vsi normalni ljudje pravzaprav združili v boju proti režimom, ki imajo žensko za malo boljšo žival?

Ženska žival, namenjena moškemu …

Going to just start using this video as a reply to the insane American women supporting IR. pic.twitter.com/3FBEByGtjq

— LibertyJ (@LibertyJen) March 1, 2026

»Spolni odnos z ženo ni dovoljen, dokler ne dopolni devet let, ne glede na to, ali je zakon trajen ali začasen. Vendar ni zadržka za druge oblike uživanja, kot so dotikanje s poželenjem, objemanje in drgnjenje med stegni, celo z dojenčico. Če je kdo imel spolni odnos z deklico, preden je dopolnila devet let, vendar to ni povzročilo ifdāʾ (stanja, v katerem se združita sečni in menstrualni prehod ali menstrualni in analni prehod), ne bo kaznovan, razen da se bo štelo, da je storil greh.«

To je neposreden citat iz Homeinijevega priročnika Tahrir al-Vasilah (Pojasnilo vprašanj), 3. del, 12. vprašanje o zakonu. Na strani 229 v angleškem prevodu. V celoti je dostopen na tej povezavi.

Strašljive prakse nadziranja ženskega telesa

Bolj ali manj popolno zakrivanje ženskega telesa je v islamu nekaj običajnega in je tudi v zahodni družbi postalo tako sprejeto kot način verskega udejstvovanja, da le še malokdo pomisli, da zakrivanje sploh ni opcijsko, ampak obvezno. Dekle, ki živi v sekularni državi na zahodu se uradno sicer temu lahko upre, čeprav s tem pogosto tvega bes svoje družine. Mnoge za “zahodni” način oblačenja in obnašanja plačajo tudi z življenjem. Ženske v večini muslimanskih držav pa nimajo niti te možnosti.

18 letna Rayan al-Najjar iz Nizozemske je bila brutalno umorjena s strani svojega očeta in brata, ker je prenehala nositi hidžab, imela fanta in uporabljala družbena omrežja.

18-year-old Syrian Muslim girl was tied up with tape and drowned in a ditch in the Netherlands by her father and brothers for removing her hijab and being too ‘Westernized.’

When they were arrested, they defended themselves by claiming honor killings are ‘part of their culture.’ pic.twitter.com/xhSJpzKwAK

— Dr. Maalouf ‏ (@realMaalouf) November 27, 2025

Drug pretresljiv primer nadziranja ženskega telesa je pohabljanje ženskih spolovil oziroma obrezovanje deklic. Toda to ni oddaljena težava “nekje drugje”, ampak realnost, ki je z množičnim priseljevanjem prišla tudi v evropske države.

V sosednji Avstriji je, kot poroča Die Presse, vsaj 11.000 žensk prizadetih zaradi pohabljanja spolovil. Po podatkih UNICEF-a s posledicami obrezovanja živi več kot 230 milijonov deklet in žensk. Ne gre sicer za izključno islamsko prakso, je pa v islamskem svetu najbolj prisotna.

Ne zatiskajmo si oči

Rožica ob osmem marcu ni veliko vredna, če se mora deklica iz Albanije po končani osnovni šoli v Sloveniji vrniti domov, kjer so ji že izbrali moža. Prav tako ni veliko vredna, če bodo starši v prestolnici sosednje države desetine deklic v prihodnjem letu peljali na obrezovanje, da ne bodo postale “pokvarjene”. Tudi slovenskemu romskemu dekletu, ki bo dvajsetega leta rodilo že tretjega otroka, bi lahko ponudili še kaj drugega kot zgolj splav v katerikoli državi EU.

Čas je, da se nehamo pretvarjati in dopuščati, da so verske, kulturne in etnične razlike nekaj, v kar se ne smemo vtikati. Moramo se. Vsaj na ozemlju naše države. In dokler se ne bomo, so raznorazne debate o zlobnih belih moških, ki da več zaslužijo in pomijejo manj posode kot ženske, le salonski debatni krožek in nič več.