Danes je božič in naše mize se šibijo od domačih dobrot. Pa so res domače, slovenske? Tako trdijo zapisi na embalaži hrane, ki jo kupujemo v naših marketih. A potrošniki počasi ugotavljamo, da vendarle ni vse zlato, kar se sveti.
Skoraj ne mine teden, da nas mediji ne obvestijo o odpoklicu kakšnega izdelka. Kumarice, jabolka, klobase, igrače, meso … naštevamo lahko v nedogled. Povabijo nas, da jih vrnemo na mesto nakupa, kjer bomo dobili povrnjen denar. Kot da bi bila zgodba s tem zaključena.
Pa je res?
Seveda ne. Sploh ne gre za denar in pokvarjen/škodljiv izdelek. Tukaj bi lahko rekli, da se pač zgodi. Gre za to, da se izdelki preverjajo naključno in da je vsak odkrit zdravju škodljiv izdelek le vrh ledene gore. Vsi niti ne pridejo v medije in so objavljeni le na oglasni deski in spletni strani posameznih trgovin. Med množico pomanjkljivih in škodljivih izdelkov tu in tam naključno odkrijejo kakšnega. Ostali so pri vas in pri nas doma.
Glede na to, da je pregledan zelo majhen odstotek izdelkov in glede na to, da nas mediji o odpoklicih obveščajo vsaj tedensko, lahko mirno zaključimo, da ne gre za slučaj, ampak za vzorec.
Poglejmo zgolj nekaj najbolj v nebo vpijočih primerov iz pretekih tednov:
⇒Uprava za varno hrano je konec avgusta pri rutinskem nadzoru nad uvozom živil iz tretjih držav odkrila prisotnost zdravila paracetomol v pošiljki indijskih kumaric, namenjenih nadaljnji predelavi. Izdelek je imel izpostavljeno oznako “narejeno v Sloveniji”, podkrepljeno z simbolom slovenstva – lipovim listom. Da je zadoščeno zakonu, je spodaj manj očitno pisalo, da so kumarice drugega porekla. Pošiljko kumaric so sicer zadržali v okviru uvoznega postopka in niso bile dane v nadaljnjo predelavo.
Foto: spar.si
⇒V zamrznjenih jagodah Natureta in S-Budget odkrila vsebnost nevarnih pesticidov, ki so v EU že dolgo prepovedani.
⇒V prvi polovici decembra so pri ZPS testirali kranjske klobase. V eni od teh so našli zakonsko nedovoljene aditive. Sklepali bi, da je očitno eden od proizvajalcev uporablja nedovoljene dodatke, sicer pa je kranjska klobasa kleni slovenski proizvod. Nenazadnje ima zaščiteno ime in oznako zaščitena geografska označba (ZGO).
No, motili bi se. Uporaba te oznake pomeni zgolj to, da mora biti vsaj en del postopka pridelave ali predelave živila na določenem geografskem območju, katerega ime nosi. Surovine pa lahko izvirajo tudi z drugih območij. Zgornji test je namreč pokazal, da je bilo meso uporabljeno v klobasah sicer kakovostno, vendar pa niti pri eni pregledani klobasi meso ni imelo izvora v Sloveniji. Zgolj pri petih je bil izvor sploh naveden, pa še to le kot EU.
Kako lahko govorimo o lokalnem izdelku, če je meso iz, denimo Ukrajine? Je lokalno to, da ga je v klobaso oblikoval slovenski mesar? Ali da je bila oblikovana na slovenskih tleh, pa čeprav iz tujih sestavin? Test je sicer zanimivo pokazal, da cena ni kazalnik kakovosti, saj sta bila med najbolje ocenjenimi cenovno ugodnejša izdelka.
Mnogo preohlapna zakonodaja
Naročniška vsebina
Kdo bi moral izvajati nadzor in kdo ga dejansko izvaja?
Naročniška vsebina
Pomembna vloga ZPS
Naročniška vsebina
Toda samo nadzor ne bo rešil težave. Težava je v zakonodaji in praksi označevanja. Obe dopuščata, da se ključne informacije o poreklu, sestavi in pridelavi skrijejo v megleno ali drobno pojasnilo, medtem ko na sprednji strani prevlada močan “domače lokalni” vtis. Slovenski kupec tako še vedno nima preproste, nedvoumne oznake, ki bi mu zagotavljala, da je izdelek v celoti lokalnega izvora, od surovine do končnega izdelka.
En odgovor na “Kumarice, jagode, klobase … na etiketah vse slovensko, pridelano pa v Indiji in drugod. Čemu služi takšna zakonodaja?”
Ta hujše od opisanega šele prihaja. Po podpisu sporazuma z Mercosurjem bomo šele dobili prikrito in zapakirano v lepe besede, svinjarijo. Tam nimajo nič proti gensko spremennenim organizmom in podobnim špricanim “napredkom”. Bruseljski lobiji ( ki jih je več, kot evro poslancev) dobro vedo, da ljudje prej ali slej klonimo. Nimamo niti denarja, niti živcev, niti drugih sredstev, da bi se jim postavili po robu. Poleg tega, se lahko počasi kar poslovimo od doma pridelane hrane. Slovenski kmet nima sredstev, niti denarja, niti kadra, da bi se boril zase. Nemogoče je cenovno konkurirati milijonom hektarom plodne zemlje v , na primer, Argentini ali Braziliji. Pripravite se.
Komentirajo lahko naročniki