Gabriel Kavčič, tiskovni predstavnik SŠK: Vrata cerkve so vedno odprta za vsakogar, neprimerno pa je, če politik Cerkev zlorabi za piar akcijo

Ob prazniku božiča, drugem največjem krščanskem prazniku, smo spregovorili s tiskovnim predstavnikom Slovenske škofovske konference ter vipavskim župnikom dr. Gabrielom Kavčičem. Poleg vsebine praznikov smo se dotaknili tudi aktualnih družbenih tem povezanih s Cerkvijo. 

Kaj vam pomeni božič? Kako ga praznujete?

Ker sem duhovnik, je zame ta bogoslužni, verski vidik bolj v ospredju, za večino ljudi pa pride bolj v ospredje družinski praznični element, ko se zberemo skupaj. Sem pa v oznanila napisal vabilo, naj ob božičnih praznikih še bolj kot po kulinaričnih dobrotah diši po blagoslovu in molitvi. Nič narobe, če dobro diši tudi po kulinaričnih dobrotah, ampak naj bo tudi ta trenutek vere prisoten.

Sporočilo božiča je zame zelo jasno. Učlovečeni Bog prihaja med nas, v to našo bedo in želi biti z nami. To je zame osnova. In hkrati zelo tolažilno. Iz tega pa potem izhaja vse ostalo, tudi sporočilo miru, ki ga v nagovoru Urbi et orbi [Mestu in svetu, op.a.] izrazi tudi papež.

Gre pa za naš osebni razmislek: Če je Bog postal človek, del našega sveta, kaj lahko sam naredim za to, da bo svet bolj božičen, da bo več Boga v tem svetu.

Kako v moderni poplavi lučk, poceni božičnih pesmi, daril in kuhanega vina ti sporočilo prenesti ljudem, posebej tistim, ki jim osnove krščanstva morda niso tako zelo domače?

Kot duhovnik se trudim med ljudmi, ki so mi zaupani – na župniji in na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Res je vse nasičeno. Opažam predvsem, da je poceni kultura prevzela krščansko sporočilo luči in ga napihnila. Marsikdo v tej poplavi lučk začne iskati pravo sporočilo in včasih Cerkvi ni treba dosti drugega, kot da zelo preprosto pove bistvo. Recimo moj odgovor na prejšnje vprašanje.

Pogosto ljudje živimo v paradoksu velikega pretvarjanja, ko ob obilici lučk izostane sporočilo miru. Ne samo tistega svetovnega, ampak predvsem sporočilo duševnega miru, ki ga prinaša božič. Ljudje to zaznavajo. Gre za kup pretvarjanja, ko  recimo na delovnem mestu nič ne štima, imamo pa božično jelko in dekadentno predbožično zabavo, na kateri se pretvarjamo, da je vse v redu, v resnici pa je vse en velik teater, ki ljudem kaj dosti ne prinese.

Za tiste ljudi, ki ostajajo z nami ohranjamo nenakičeno osnovno sporočilo božiča. Glede tistih bolj oddaljenih pa je tako, da včasih sami začnejo iskati. Sicer pa moramo priznati, da sami težko pridemo do njih. Ne bom olepševal situacije z besedami o novi evangelizaciji in še čim. Resnica je, da do njih praktično ne moremo priti. Morda kje na socialnih omrežjih, še najbolj učinkovito pa s kakšnim božičnim koncertom.

Imate morda kak nasvet za praznovanje božiča z več vsebine?

Na svete večere, ne samo na božič, tudi na Silvestrovo in svete tri kralje, čim prej iz službe domov in čim manj komplicirat z zunanjimi detajli. Najbližjim ni glavno, kako pospravljena je hiša. Naj izkoristijo bogato ponudbo naših župnij, od devetdnevnic do božičnih svetih maš. Nekatere so tudi prej. Kdor le lahko, pa naj gre k polnočnici, kjer je treba tudi nekaj dat od sebe. Več kot investiraš, več se ti povrne – tudi pri veri.

Zvečer večerja in nobene televizije. Rajši se igrajte kakšno družabno igro, bodite skupaj. To je povsem dovolj. Absolutno pride zraven blagoslov hiše. Če kdo nima kadilnice ali kadila, pa ga lahko najde v katoliških knjigarnah. Ko se zavemo bistva, odpadejo vse lučke, nakladanje in pretvarjanje. Kar ne odpade je družina.

S koncem leta se izteka tudi sveto leto. Zakaj je sveto leto pomembno in kakšen sploh je njihov pomen v življenju Cerkve?

Gre za kasneje uvedeno tradicijo, ki pa ima čisto starozavezno podlago. Včasih, ko je bila civilizacija manj kompkaktna, je šlo za neke vrste reset. V smislu odpisa dolgov, bolj temeljitega razmisleka, romanja na svete kraje, predvsem v Rim, ovrednotenja najbolj osnovnih krščanskih sporočil. Gre za vstop Boga v svet, njegovo odrešilno dejanje na križu in vstajenje od mrtvih.

Tudi zato je papež Frančišek zelo posrečeno to sveto leto postavil v luč upanja, ki je ena od treh temeljnih krščanskih kreposti, ki nas žene naprej. Upanje se v motiviki označuje s sidrom, ki ga vržemo tja onkraj. Človek, ki upa, ima sidro, neko trdnost v življenju.

Nikoli se nisem čudil recimo zakonu o prostovoljnem končanju življenja in ljudi, ki so obkrožili za nisem zmerjal s kakšnimi brezverci, ateisti ali čudaki. Razumem ljudi, ki nimajo upanja v življenju. In če nimaš upanja, da je kaj onkraj te piksne, ki ji pravimo žara, potem nima smisla vztrajat, morda celo trpeti. Tukaj je krepost upanja povezana z realnim življenjem.

Tokratno sveto leto je leto upanja, da bi se spomnili na to osnovno krščansko sporočilo. Študije namreč kažejo, da celo precej katoličanov ne verjame v večno življenje.

Dodatno pa s svetim letom pridejo romanja, obiski svetega očeta, skratka ta neka »katoliška navlaka« v najboljšem smislu priplava na površje. Ampak ljudje potrebujemo tudi nekaj konkretnega. To je del človeške narave in s tem ni nič narobe.

Ob vsem navedenem so tu še odpustki. Večina se ob tej besedi verjetno spomni na trgovanje z njimi v času reformacije. Za kaj gre pri odpustkih danes, zakaj so pomembni?

To je posledica tega, da imamo zelo obremenjeno učenje zgodovine, celo med krščanskimi učitelji. Zato tudi odpor proti besedi odpustek, ki je izrazito negativno zaznamovana. Je pa že Tridentinski koncil, po reformaciji, razložil bistveno bolje, za kaj gre, da ne bi več prihajalo do zlorab, kot v času pred reformacijo.

Če imamo žebelj v deski, ga lahko potegnemo ven, bo pa za njim ostala luknja. Sveta spoved je kot to, da potegnemo žebelj greha ven iz duše. Lahko se spovemo greha, ampak škoda, navezanost na greh, ostaneta. Odpustki pa imajo vrednost v smislu, da nam omogočajo, da če pravilno živimo vero, da popravljamo oz. so nam odpuščene tudi časne posledice greha.

Odpustke se pogosto priporoča tudi za pokojne, da jim odvzame krivdo za časne zadeve. Na spletni strani škofovske konference pa je vse še bolj podrobno razloženo. Ampak če se ustavimo pri bednem, osnovnošolskem dojemanju odpustkov, se te možnosti redko poslužujemo.  So pa odpustki na voljo tudi ob večjih praznikih, še posebej ob 1. novembru.

Ob božiču praznujemo Slovenci tudi dan samostojnosti in enotnosti. Kaj vam pa pomeni ta praznik?

V Vipavi imamo tako kar tri praznike v kompletu, ker je 26. december tudi praznik sv. Štefana in skušamo dati vse troje skupaj. Po božiču, ki ima eno svojo konotacijo, imamo še dvojni župnijski praznik, s slovesno mašo, tudi z udeležbo občinskih in drugih funkcionarjev in blagoslovom konj, ki pritiče sv. Štefanu. Po maši pa pred cerkvijo sledi govor s poudarkom na slovenski samostojnosti in himno.

Ta povezava se mi zdi posrečena. Učlovečenje Božjega sina je povezano tudi s tem, da je postal del določenega naroda. Da bi imel potni list, če bi takrat obstajali. Meni to sporoča, da tudi to, da sem Slovenec, ni naključje. Da dan po božiču praznujemo enega največjih praznikov naše domovine po moje sporoča tudi, da smo dolžni tudi en del Boga prenesti v ta svet tudi s tem, da proslavljamo to, kar nam je dal – da smo Slovenci in Slovenke.

Omenjate prisotnost funkcionarjev. Vabilo na mašo za domovino v ljubljanski stolnici je letos, za razliko od prejšnjih let, sprejel tudi premier Robert Golob. Njegov nedavni obisk na Brezjah je denimo močno razdelil mnenje, češ, da gre za poceni politične točke pred volitvami. Kako vidite prisotnost predsednika vlade na tokratni maši za domovino?

Kristjani imamo pogosto nekakšno puklasto držo in smo veseli, če se naši predpostavljeni od kod prikažejo in se obnašamo, kot da so oni predpostavljeni in mi njihovi zapostavljeni. Ta drža slovenskega katoličana ni najbolj na mestu. Se pa počasi spreminja.

Desetletja se je tudi po osamosvojitvi igralo teater novega bratstva in enotnosti in danes vidimo, da je napad na Cerkev tako aktualen, kot v železnih 60-tih in 70-tih letih prejšnjega stoletja.

Po drugi strani se pa težko pritožujemo, da se od nekje prikažejo, če se sicer pritožujemo, da jih od nikoder ni. V redu naj pridejo.

Sam sem sicer kritik, da se maša za domovino sploh izvaja na tak način. Kakšna druga verska skupnost ob velikih praznikih pripravi sprejem, ki je manj religiozen. Kar je potem tudi bolj spoštljivo do same religioznosti.

Nekdo, ki duhovnikom in redovnicam znižuje socialno varstvo, ki vpije o ločevanju Cerkve iz države, ki Cerkev ob tem agresivno napada, blati po odborih Državnega zbora na dnevni ravni enostavno k maši ne spada. To je moje osebno duhovniško prepričanje. Pri maši je sveta daritev, sveto telo. Iz tega se dela spektakel in stlačimo zraven vse z zelo različnimi nameni.

Nekateri iskreno pridejo v funkciji, imamo poslance, ki pridejo samo iz vere, imamo pa tudi take, ki pridejo samo pred volitvami, da se pokažejo. Imamo tudi take, ki pridejo, ker vedo, da so izvoljeni tudi s katoliškimi glasovi in se pokažejo, kar je tudi vredno ene vrste spoštovanja. Problem je, da so zdaj vsi v tem istem košu, brez kakršnega koli ločevanja odpadkov, in to zdaj prinesemo k sveti daritvi.

Zato bi imel sprejem, kjer se sprejme kogarkoli, ne bi pa imel svete maše na tak način. Ampak to je moje osebno mnenje. Uradno imamo pač sveto mašo in zdaj pač pridejo tja, kar potem povzroči nekaj nerodnosti.

Nekdo, ki duhovnikom in redovnicam znižuje socialno varstvo, ki vpije o ločevanju Cerkve iz države, ki Cerkev ob tem agresivno napada, blati po odborih Državnega zbora na dnevni ravni enostavno k maši ne spada.

Če se vrnem pa na Brezje. Tisti dogodek sem razumel v luči približevanja volitev kot izjemno dobro piar akcijo in sem takrat tudi kot tiskovni predstavnik SŠK preveč mehko odreagiral. Povedati bi bilo treba, da so vrata cerkve vedno odprta in lahko pride kdorkoli, ampak da je neprimerno, da nekdo, eden najvišjih izvoljenih predstavnikov ljudstva to izkoristi za piar akcijo. To je pač zloraba Cerkve. Taiste cerkve, ki jo sicer ob vsaki priložnosti zatira. Zadnji primer tega so denimo štiri privatne gimnazije, ki se opotekajo pod težo božičnice. Z vseh strani se najeda pravice Cerkve.

V času plebiscita, ki ga obeležujemo na dan samostojnosti in enotnosti je bila Cerkev izmene povezovalni člen, nadškof Alojzij Šuštar pa eden večjih osamosvojiteljev. Zakaj se zdi ta vloga Cerkve kar nekoliko prezrta?

Če razumemo še vidik nerazčiščene zgodbe slovenske osamosvojitve, kjer imamo plebiscitarno večino, ki ji je sledilo to, da smo v 30 letih po tem gospodarsko popolnoma zavozili, da imamo več mafije v državi, kot smo je imeli pred osamosvojitvijo in da določene paralelne strukture danes delujejo boljše kot tajna policija. V tej kolobociji Cerkev ne more izpasti kot veliki branitelj osamosvojitve, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da je bila.

Bi lahko Cerkev danes postala ta povezovalni element, kot je bila pred 35 leti?

Pa lahko Cerkev vendarle naredi kaj, da se drugače pojavi v javnosti?

Kot tiskovni predstavnik sem precej ponosen na zadnja tri leta. V tem poklicu sem si zadal par stvari. Recimo čisto na osebni ravni z naklonjenostjo do vseh novinarjev in medijev razbiti kakšno ledeno steno.

Marsikaj se da doseči s transparentnim odgovarjanjem na vprašanja in sodelovanjem povsod, kamor nas povabijo. Bi si sicer želel, da bi bilo teh vabil več, ampak to je tek na dolge proge. Vse pa ne bo nikoli videno. Imamo 80-letne duhovnike, ki garajo za lokalno skupnost, pa se tega ne vidi.