V času, ko se je je že zdelo, da vera na Zahodu izgublja svoj vpliv, prihajajo iz različnih držav presenetljiva poročila o izraziti rasti števila odraslih, ki se odločajo za krst in s tem vstop (vrnitev) v Katoliško cerkev.
Od Združenih držav do Francije in celo Slovenije se odpira vprašanje: ali smo priča zgolj kratkotrajnemu trendu – ali pa nečemu globljemu? Za številkami se skrivajo osebne zgodbe iskanja smisla, skupnosti in resnice v svetu, ki pogosto ponuja le površinske odgovore.
Poročila, ki so prišla iz več 10 največjih ameriških škofij, so marsikoga presenetili in so del širšega družbenega trenda, obrata v zahodnih krščanskih, še posebej pa katoliških družbah in državah. Več kot 1.150 ljudi je v Filadelfiji prejelo blagoslov nadškofa Nelsona Péreza na obredu izvolitve. V Oklahomi pričakujejo skoraj 1.000 nekrščenih spreobrnjencev, kar je 57 odstotkov več kot lani. Newark beleži 1.701, kar je 30-odstotni skok in 60 odstotkov več kot pred pandemijo. Škofije od Floride do Nove Anglije poročajo o rekordih in rasti novi katehumenih za 84 % v St. Petersburg , 53 % v Austinu, 55 % v sicer tradicionalno zelo liberalnem Bostonu, itd. Skupno je od 71 škofij, ki so odgovorile na anketo National Catholic Registerja, kar 66 zabeležilo rast, in to pogosto zelo opazno. Le pet jih je imelo rahel upad.
Catholic converts in the US have reached a near 20-year high, with Catholics on track to become the largest single religious group, surpassing American Evangelical Protestants.
Protestants as a whole will likely still outnumber Catholics, but the trend suggests the US may be… pic.twitter.com/TXMJEJOXHX
— AF Post (@AFpost) March 24, 2026
To ni samo ameriški novodobni fenomen. V Franciji, nekdaj prvi hči cerkve, od leta 1789 pa državi na zahodu z največjim upadom vernikov in sekularizacijo, se je letos krstilo več kot 13.200 odraslih in 8.200 mladostnikov, največ v zadnjih 20 letih, trikrat več kot 2016.
V Kanadi beležijo rekorde v Vancouverju s 668 krščenimi katehumeni, v Torontu s 1823, na Irskem pa 129 novih v dublinski nadškofiji, kar je glede na lanske podatke več kot 40 % povečanje. Škofje to opisujejo kot fenomen »zlate dobe katoliških virov« , kot so podcasti, YouTube, apologetiki, ki dosežejo ljudi, ki v cerkev sicer ne bi stopili, a ji posredno pomagajo. Kardinal McElroy iz Washingtona je situacijo hudomušno opisal z besedami: »Seveda mislimo, da je Sveti Duh, ampak smo nekako v zadregi.«
“Resnično se je zdelo, kot da bi me nekaj poklicalo v srce.”
Ljudje prihajajo iz različnih razlogov, a vzorec je jasen. Mladi odrasli (20–35 let) iščejo stabilnost v svetu, kjer je resnica »nedosegljiva«. Po pandemiji, ki je poglobila osamljenost, hrepenijo po resnični skupnosti, ne po TikToku, ampak po liturgiji z vitraži, kadilom in občutkom, da nekaj presega vsakdan.
Eden od katehumanov iz Detroita je povedal: »Težko je razložiti, resnično se je zdelo, kot da bi me nekaj poklicalo v srce.« Drugi, 19-letni Jesse iz Nevade, je začel svojo pot z YouTube podkasti očeta Mikea Schmitza in končal v procesu OCIA (krščanska iniciacija odraslih). »Veliko ljudi preživi čas z brskanjem po TikToku, medtem ko je moja različica tega je apologetika.«
Tudi v Monaku, Irski in Kanadi so zgodbe in okoliščine podobne, namreč osebne krize, iskanje smisla po izgubi ali depresija je mnoge obrnil in poklical na pot k veri. Škof Frank Dewane iz Venica na Floridi, kjer so zabeležili kar 94 % rast glede na prejšnje obdobje pravi: »Moderna kultura ni obrodila dobrih sadov. Ljudje to vidijo.« In navsezadnje: »To je delo Svetega Duha prav zdaj v družbi in Cerkvi.«
Tudi v Sloveniji za letošnjo veliko noč krst prejema 200 katehumenov
Pri nas v Sloveniji trend ni tako eksploziven kot v ZDA ali Franciji, a nekaj se dogaja tudi tukaj, tiho, a opazno. Novomeški škof Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference, je decembra, ob robu državne proslave ob Dnevu samostojnosti in enotnosti povedal: »Vedno več je tudi odraslih ljudi, ki se odločajo za katehumenat in sprejmejo katoliško vero.«
To ni zgolj fraza. Po podatkih iz župnij se število odraslih, ki se pripravljajo na krst, birmo in evharistijo, v zadnjih letih povečuje. Med letoma 2012 in 2022 se je število krstov katehumenov skoraj podvojilo (z 302 na 589 letno), v nekaterih nadškofijah pa opažajo še hitrejšo rast, v ljubljanski so na srečanjih katehumenov letos zbrali okoli 180 oseb, kar kaže na potrojitev v petih letih, trend pa kaže samo še pot navzgor.
Na današnjo veliko noč v Sloveniji krst in birmo prejema 200 katehumenov.[
Jubilejno leto 2025 je tu igralo pomembno vlogo. Svetoletne cerkve, romanja, molitveni dogodki in poudarek na usmiljenju so odprli vrata tistim, ki so prej hodili mimo. Župnije poročajo, da se na katehumenat prijavljajo predvsem mladi in mladi odrasli, med drugim študenti, mlade družine, celo ljudje iz nevernih okolij.
Razlogi so podobni kot drugod in sicer digitalna osamljenost, hrepenenje po pristni skupnosti in lepoti liturgije. Eden izmed katehumenov, je svojo pot opisal tako: »Bog me je v Cerkev pripeljal po (zelo) neobičajni poti.« Odraščal je brez globoke vere, a kriza in iskanje smisla sta ga pripeljala do Svete pisma in maše. »Ko sem začel brati evangelij sam v sobi, se je nekaj spremenilo. Potem sem šel k maši in tam sem našel mir, ki ga nisem našel nikjer drugje.«
Podobne zgodbe prihajajo tudi v župnijah, kjer so se mladi, ki so odraščali v sekularnem in ateističnem okolju, pričeli zanimati za zakramente, ker iščejo nekaj trdnega v svetu hitrih sprememb. Nekateri so do tega prišli preko prijateljev, drugi prek spleta, tretji po osebni izgubi. Cerkev jim ponuja ne le obrede, ampak občestvo, nekaj, kar v digitalni dobi pogrešamo. Škof Saje je med drugim pred časom opozoril, da gre za globljo spremembo: »Mladi iščejo več kot to, kar ponuja svet.«
Seveda ni vse rožnato. Katoliška cerkev v Sloveniji (in širše) še vedno beleži upad krstov otrok, porok in obiskovanja maše. A prav tu je ključno. Medtem ko kulturni katolicizem slabi, raste število tistih, ki se odločajo zavestno, po osebni izbiri. Kot je dejal eden ameriških duhovnikov: »Število kulturnih katoličanov se morda zmanjšuje, vendar se pojavlja drugačen način življenja Cerkve.«
Velikonočna vigilija letos ne bo le praznik vstajenja. Hkrati bo tudi praznik tisočev novih obrazov v klopeh, od Filadelfije do Pariza in od Ljubljane do manjših župnij. Nekaj se dogaja. In če poslušamo škofe, duhovnike in same spreobrnjence, je to delo Svetega Duha. Ljudje iščejo nekaj globljega. In Cerkev jim to ponuja, ne kot muzej preteklosti, ampak kot živo, dihajočo družino.
Morda je čas, da se vprašamo: kaj če ta val ni naključje? Kaj če je to vabilo, da se tudi mi, vsak po svoje, vrnemo k izvoru? Velika noč 2026 bi lahko bila začetek nečesa novega. Ne samo v tujini, temveč tudi pri nas.
Komentirajo lahko naročniki